Forever Living Originals, 2019

Letošnjega maja je na medmrežno površje vzplaval album, ki je razburkal mirno gladino funka in indie-popa. Nekaj glasbenih navdušencev ga je hitro pograbilo in jélo čislati, saj je kljub minimalistični vizualni podobi takoj zazvenel zelo sočno in mojstrsko povezano. Album se imenuje 5 - in se zapiše s številko, pod njim pa se je podpisal SAULT. Kaj in kdo je SAULT? Tako kot albumova naslovnica s petimi vžigalicami na gladki črnini je tudi sam bend zavit v temo. Vemo le, da gre za trio, ki ga najverjetneje sestavlja tudi londonski glasbenik Dean “Inflo” Wynton Josiah ter da so album 5 izdali pri založbi Forever Living Originals. In zopet nam ne ostane drugega kot Radiu Študent ljube primerjave s hrano, saj na intermezzu zaslišimo dobrodušen nasvet “You know you sometimes just gotta add a little bit of salt”.

5 je album za vsaka ušesa. Uvodni pop hit Up All Night ima sicer močan afro beat, a zveni vsaj malo evropsko, z ravno prav surovim basom. Tudi melodija preseneti s svojo živostjo in spevnostjo. Da gre za album hitov, se najbolje pokaže v drugem komadu s plošče, Don’t Waste My Time. In res je nesmiselno zapravljati čas za opisovanje te skladbe, ki je tako nalezljiva, tako zasvojljivo plesna in spevna, da bi zlahka postala nova funk klasika. Nostalgičen bridge in ritmiziran refren sta recepta za uspeh. SAULT imajo močan groove in uho za catchy melodije, tudi ko njihova besedila zaidejo v slane vode s skladbo Foot on Necks. Ta se ponaša z nežno strogim ženskim vokalom, ki v svojem nezgrešljivem molu valuje po napeti podlagi in neposredno naziva moškega, ki ga opiše skrajno negativno in mu v refrenu pretéče izreka moralno (ob)sodbo. Zdi se, da je osrednji lik policist, ki ga lirski subjekt sprašuje, kako njegova žena sploh še zmore spati z njim. Ne gre za to, da so po nekih statistikah policisti menda najnasilnejši možje; komad namreč zelo verjetno problematizira strahopetno seganje po orožju, ki v Ameriki že dolgo podžiga polemiko o rasizmu znotraj policije. Sicer pa je to eden redkih trenutkov, ko besedilo nadvlada spevnost in preseka tako atmosfero kot poslušalčeve misli. Album se nadaljuje z ljubezensko tematiko. Why why why why why je na primer tipična ljubezenska pesem, ki ni ne otožna ne zares vesela, retro in klasična tako v besedilu kot melodiji.

Skoraj do polovice zveni album suvereno in obetavno, vrlo združuje afriško in afro-ameriško glasbeno zapuščino s popom ter ju prepleta s premišljenimi besedili. A ravno ko nam poletne dni polepša še instrumentalna skladba Pink Sands, primezi na plan nekaj zatohle povprečnosti, ki se ji je v žanru težko izogniti. Pesem Let Me Go, ki svojo starokopitnost sicer skrije v klimaktičnem outru, v celoti zveni rahlo preživeto. Štikelc ob prvem poslušanju pričakovano pade v ušesa, a bolj kot ga poslušamo, tem bolj se zdi, da preprosto nimamo več česa slišati. Tudi skladba Masterpiece s premajhnim ščepcem tenkočutnosti rahlo razočara kot nekaj, kar bi Kanye West še desetletje nazaj z veseljem semplal. Okusna klasičnost le ni dovolj za svežo balado. Veliko zanimivejša je bolj indie pesem Something’s in the Air s svojim pozitivnim božajočim napevom. Na naslednjem komadu Think About It se spet srečamo s čistim funkom, ki ga dopolni le kratek drznejši plemenski napev, in, kot pesem Let me Go, postane tudi ta komad po nekajkratnem poslušanju povsem nevznemirljiv. Na srečo je komad We Are the Sun dovolj prodoren, da kljub neizvirnemu zvenu povzame dušo skupine in požgečka iztrgane korenine, ki jih afriške manjšine v zahodnem svetu počasi obnavljajo. Plošča se odvrti z zadnjim ambientalnim intermezzom, ki gladko preide v B.A.B.E., to je zadnja, štirinajsta skladba na albumu 5. Ritmično nastopi kot umirjena večernica, a se z njo celo prvo polovico poigrava piskajoče sintetično drgnenje, Frank Oceanovsko ali morda bolj Roy Woodsovsko oddaljeno petje pa sekajo predrugačeni vokalni sempli. Skladba B.A.B.E. nikoli ne postane dolgočasna in v sončni zahod odplava z neverjetno preprostim in lepim klavirskim zaključkom.

SAULT so si s prvencem 5 postavili visoka pričakovanja. Album je postal mala mednarodna senzacija, ker je nagovoril občinstvo, ki je bilo željno iskrene črnske funky glasbe v pop preobleki. V tej luči je 5 uspešnica, saj se v njej manifestira prerojena veda pisanja funky hitov, ki ne zvenijo enodimenzionalno. Okus albuma je izrazito poleten, saj je na trenutke tako živ in poten kot popoldansko utrujen, plitko melanholičen in umirjen. Na skladbah Up All Night in Something’s in the Air zaslišimo bolj kompaktne vokale in mehke sinte, ki bežno spominjajo na ploščo dueta The Ting Tings. SAULT se skrivaj spogledujejo z britanskim popom prejšnjega desetletja, ko včasih nasproti klasičnemu funku postavijo bolj enostavne prijeme, in pretresajo besedila z bolj zadržanimi vzkliki. Spet drugje seka sinkopiran ritem vkup z etno navdahnjenim petjem v podobnem transu kot Sons of Kemet. S slednjimi imajo SAULT skupno tudi tematiko, saj raziskujejo črnsko ženskost in se polni čustev uporniško radostijo.

Album 5 ima skoraj vse elemente zanimive alternativne glasbe, poslušljiv je od začetka do konca, pa vendar se zdi, da ne prodre pod kožo. Pod tančico prijetnih ritmov lebdi jedek oblak pozitivnega aktivizma, ki nas duši v poskušanju biti inovativen in kritičen, a obenem za vsakogar. Poskuša biti pop, pa vendar ga je tega skoraj sram. Album nikakor ni plehek, a je očitno, da se nekatera besedila po večkratnem poslušanju zaradi svoje direktnosti izpojejo, nostalgične melodije pa postanejo zatohle. Album kot celota zato izpade nepoglobljen. Skladba Think About It nam postreže z na videz šaljivim stavkom: “If you don’t know, act like you know”. In medtem ko drzne skladbe, kot so Foot On Necks, Don’t Waste My Time in B.A.B.E., razkrijejo ogromen potencial in vsestranskost zasedbe, se nekatere pred našimi ušesi počasi prelevijo v nekaj, kar bi nam YouTubov algoritem mimogrede vstavil v avtomatski seznam predvajanja indie-funk glasbe.