Forever Living Originals, 2021

Naša percepcija tolpaškega življenja je pogosto suhoparno enodimenzionalna. Na dojemanje vplivajo reference iz popkulture, glasbe in filmov, ki ga tiščijo v monolitno podobo. Posplošujemo na preproste enačbe: droge so geti, drill je nasilje z noži, črnci delajo hiphop. Že Fisher in Reynolds v svojih delih ugotavljata, da se je želel gangsterski rap med vstajanjem iz umirajočega trupla pastišnega rocka prikazati kot absolutna avtentičnost. Namesto tega pa je postal reduktivna parodija lastne realnosti, ki jo je kapitalizem hitro izkoristil v svoj prid. Gangsterski rap ni refleksija resničnih dogodkov, niti ni njihov vzrok, kot bi si želeli kritiki žanra. Tegob življenja na ulicah ne gre zanikati, vendar je pomembno priznati tudi večplastnost ljudi, ki iz teh razmer naredijo največ. Kompleksnost gang lajfa pa je glavna tematika novega albuma zasedbe SAULT z naslovom Nine, ki je 25. junija izšel pri neodvisni založbi Forever Living Originals.

SAULT, britanski kolektiv fluidnega članstva, je bil v preteklosti že tema naših valov. Odejo teme, v katero so bili zaviti pred tremi leti, pa so zdaj rahlo odstrli. Ena tretjina tria ostaja producent Inflo, svojo vpletenost v projekt pa sta skorajda potrdili tudi Cleopatra Zvezdana Nikolić oziroma Cleo Sol in Simbi Ajikawo oziroma Little Simz. Na prvencu 5 iz leta 2019 so poslušalstvu vcepili svežino z združevanjem popa in afroameriških žanrov, kot sta soul in funk. Na naslednjem albumu, 7, so SAULT v svojem zvoku našli prostor za malo več pankovskega pridiha in kritičnih tematik ter dokazali, da se niso ujeli v past talilnega lonca žanrov, strategijo, pri kateri koherentnost glasbe pogosto žrtvujemo za zadovoljevanje različnih okusov. Njihovo glasbeno in aktivistično ustvarjanje pa je kulminiralo z dvojno ploščo Untitled, izdano 19. junija 2020, na praznik osvoboditve afroameriških sužnjev in med protesti proti policijskemu nasilju v ZDA.

Tako kot pri prejšnjih projektih SAULT na plošči Nine v prvi vrsti brišejo meje med različnimi žanri. Izstopata neo soul in R&B, kar gre v prid subjektivnemu reševanju zastavljenega problema. Album navidezno plete dve rdeči niti; prva je opisovanje neizbežnosti krutega v življenju gangsterjev, druga pa je produktivno iskanje upanja v neugodnih situacijah. Zasedba razume, da je treba za resničen prikaz življenja priznati tako dobre kot slabe stvari, s tem pa luč na koncu tunela postavlja nekam bližje, nazaj v roke ljudi.

SAULT govorijo o stvareh, o katerih je v okolju, ki ga opisujejo, težko govoriti. Govorijo o upanju in ambicijah. Bolje rečeno, o tem, kako jih obdržati v viharju neugodnih situacij, ki jih prinese tolpaško življenje. To jim uspe z veliko osredotočenostjo na pripovedništvo in nagovarjanjem abstraktnih subjektov, h katerim pristopajo čuteče in razumevajoče. Da bi še dodatno potrdil svojo empatijo, kolektiv v album vpleta govorjena pričanja bivših članov tolp o tesnobi in nasilju, ki odlično služijo kot lepilo celotne zgodbe. SAULT ne olepšujejo negativnih situacij, vseeno pa iz tega ne delajo osrednjega motiva. Ravno nasprotno, v središče plošče postavijo večplastnost gangsterskega življenja, v katerem se najde prostor za padce in vzpone, otroštvo in ponošene čevlje.

Verjetno najbolj odtujen komad je svoj naslov dobil po občutku, ki je v tem okolju vseprisoten: strah. Fear je v svoji zvočni sliki skorajda prvinski, podlaga je minimalistična, tekst pa je v prvi polovici nerazločen in glas nima sporočilne vloge. Zgodbo besedila zamenja ponavljanje pojmov, kot so zavist, bolečina, strah in ego. Dobimo občutek, da nehote prisluškujemo miselnim procesom nekoga v hudi stiski, in ko ugotovimo, da je naslednja pesem opis občutkov ob očetovi smrti, se to le še potencira. Michael Ofo, ki je naveden kot avtor, živahno opiše otroško travmo, ki je z njim več kot očitno ostala do odraslosti. V robustnem okolju rasnih in ekonomskih neenakosti postane koža ljudi usnjata in trda, za preživetje je treba razviti metaforičen oklep, ki ne dopušča diskusije o duševnem stanju, kaj šele priznavanja, da se je to poslabšalo. Vendar SAULT tudi to tematiko podobno kot star obliž bliskovito trgajo z rane. V pesmi Light’s in Your Hands skupina združuje vse elemente, ki delajo to ploščo posebno. Med vlivanjem upanja gangsterjem in slengovsko izpovedjo, ki govori o psihičnih tegobah uličnega življenja, naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi nam pustili pozitivno misel: »Don't ever lose yourself, You could always start again.«

Kolektiv SAULT torej nadaljuje svoje medžanrsko plavanje, obdarjeno s pristnim pričevanjem govorjene besede. Podobno kot na prejšnjem izdelku vzamejo v roke problematiko, ki jim je blizu, a namesto na aktivističen bes osredotočijo album Nine na pogosto pozabljene razsežnosti življenja na ulicah in se z odlično uporabo pripovedništva v pesmih spopadajo s popačeno percepcijo tolp. Cleo Sol, prevladujoča vokalistka tega albuma, se osredotoča na postavitev ideje o tem, kaj ulice sploh so. So okovje in ječa, so grizenje v hrib in prostor, v katerega je tvoja duša vpeta za vedno. Čeprav so tematike albuma Nine včasih prežete z obupom, prevzame Cleo vlogo nekakšne botre, prijazne tete, ki skrbi za to, da gre mladina naprej po še tako travmatični izkušnji. Ljudi nagovarja direktno in prvoosebno, s čimer se na iskren način postavlja v srčiko problema, to pa naredi album veliko taktnejši. SAULT se dobro zavedajo, da zahteva problem iskanja upanja tam, kjer ga ni, delikaten pristop.

Pesem Are you from London vpelje na ploščo nam že znano raperko Little Simz. Simbi predstavlja glas mladine, ki jo SAULT vseskozi nagovarja. Monotono dojemanje londonskih tolp razbija tako, da rapa o svojem dnevu. Izrazit koknijski naglas nas popelje od bizarnih zabav do vožnje s kolesom in džankijev v kotih Shoreditcha. Globino vidimo v razponu raperkine refleksije, ki jo ponudi tako o svojih zjahanih conversicah kot o dejstvu, da pozna ljudi z ulic, ki morijo v njenem imenu. Za konec skladbe pa zasedba prihrani še posmehljiv segment o točno teh, zgrešenih predstavah o Londonu, ki surovo slalomirajo od nelogičnih do rasističnih opazk.

NINE je torej album, ki odstopa od reduktivnega dojemanja črnske glasbe, obenem pa opozarja na problematiko samo. SAULT svoj izrazni jezik tokrat najdejo v smiselnem poudarku na lahkotnejših žanrih soula in R&B-ja, saj želijo ostati pozitivni in osredotočeni na prihodnost. Glede na to, da je pripovedništvo dokaj velik del izdaje, bi ji lahko očitali pomanjkanje strukture. Do potankosti orkestriran kaos kljub precejšnjemu tematskemu preklapljanju med komadi ne škodi albumovi osrednji temi – pogosto pozabljenim razsežnostim življenja na ulicah.