Samozaložba, 2017

»end-of-summer anti-hit introspekcija pogube in filingiranja«/ 

»uničevanje /.../ skozi zahodno kulturo čez milijone in milijone let«/

»Alemanja iluzije«





Ko kolektiv, ki je tekom svojega dosedanjega delovanja skoraj bolj kot z glasbo nase opozarjal s svojimi obglasbenimi aktivnostmi, svojo prvo pravo izdajo v svet,  torej na youtube in bandcamp, pošlje relativno pridušeno, brez večjega pompa in resne promocije, se to skoraj mora brati kot nekakšen statement.

Če smo se doslej ob opazovanju projekta Smrt boga in otrok občasno težko otresli občutka, da gre za dodelano šalo ali za igralce, ki semi-prepričljivo igrajo raperje in s tem legitimirajo mnenje, da bi lahko nekaj podobnega počel skoraj vsak, je moral bendov epistemološki rez morda torej predstavljati prav akt očiščenja balasta. Kot tovrsten poskus preseganja konteksta - torej preseganja privlačno kaotične spletne prezence, bizarnega imena, vseh profesionalno neresnih intervjujev in konec koncev tudi preseganja hajpa, ki se je generiral okoli provokativne kombinacije komada in spota Tipi so pičke - nam SBO v sodelovanju z bratsko druščino AMN zdaj  predstavlja kratko in navidez neambiciozno, a presenetljivo dodelano zbirko trap skladb, imenovano Trake ljubezni: Heroina.                 

Bendovi zgodnji komadi tipa Neonske Luči, Čin ali Tvrdi L so sicer občasno že pomenili izvirno zajebantsko popestritev slovenske rap scene, a si je bilo ob njih težko predstavljati kakršnokoli širšo sliko, ki bi zasedbo predstavila v resnejši luči. Tako ni presenetljivo in je dobrodošlo, da projekt Trake ljubezni prinaša same nove komade, ki bi kot singli sicer težko izstopali, a po drugi strani z njimi skupen album dveh kolektivov izpade presenetljivo koherentno in koncizno. K temu brez dvoma pripomore tudi dejstvo, da se album izteče v pol ure in poleg glasbe vključuje tudi kvazi-skite - posnetke nočnih izpovedi in razmišljanj nekega dekleta. A čeprav se tudi slednji lahko zdijo preveč naključni, da bi prispevali karkoli oprijemljivega, z vsebino in atmosfero uspešno lovijo ekstazi razpetost med genialnostjo in nesmislom oziroma med véčnostjo in odvečnostjo, kar je nasploh teritorij, kjer SBO išče svoj dom.

V to zadrogirano temačnost nas v prvi vrsti vsekakor popeljejo že beati, ki z zamegljenimi sint linijami in pospešenimi zvoki činel ne odstopajo močno od zvočnosti pionirjev trapa, a jim je v pravi meri dodana mladostniškost, energičnost Desiignerja ali Rae Sremmurd ter spevna samozavest sodelovanj med Futurom in Drakom. Produkcija Mihe Miha poleg tega preseneča tudi s spretno vključenimi sampli komadov z raznih koncev glasbenega spektra, kar zvok sodelovanja SBOxAMN še intenzivneje izmika kakršnikoli regionalni zaznamovanosti. Pozorno uho bo naprimer v uvodnem komadu plošče prepoznalo delček ene izmed skladb avstralskih psihedelikov Pond, v Neptunu košček Nicolasa Jaara in drugje še marsikaj, kar kaže na bendovo glasbeno širino in ga vzpostavi kot sodoben, novogeneracijski hip-hop primer s križišča žanrov. Primer, ki v nekaterih komadih, kot je Venera v men, predvsem z verzi Pikyja Milleniuma kaže ambicije po klasični rap kredibilnosti, a je tekom plošče že v samem songwritingu pogosto alter-rockovski, v zvoku refrenov r'n'b-jevski, kot nakaže albumov najbolj izstopajoči moment, potencialni hit in eden izmed očitnih vrhov domače trap krajine, komad Minhen, pa tudi besedilno mestoma pod vplivom post-panka, tokrat Repetitor. 

Šaljivo razkazovanje tovrstne razgledanosti in tudi rapersko nametavanje sličnoglasij ali asociacij brez resnega smisla je lahko v kakšnem izmed starejših komadov zasedbe izpadlo bolj nadležno kot impresivno, kar se občasno zgodi tudi tokrat, a je tovrstnega pretencioznega ekshibicionizma na Trakah ljubezni vseeno manj. Čeprav so verzi pogosto še vedno zanimivi le zvočno-glasovno in ne pomenijo ničesar, zdaj v večini vsaj uspešno lebdijo na beatih in zraven potegnejo še poslušalca. Najlepši primer te nalezljivosti je brez dvoma komad Tarlabaši, skrajno zabaven primer trap praznovanja, ki gre do konca in naprej, vrhunec pa doseže takrat, ko bi ga moralo biti že konec. In če je klasični hip-hop zaznamovala tesna umetnikova povezanost z njegovim lokalnim izvorom, se tokrat v postmodernih posvetilih nemškemu mestu ali turški četrti ta mitologizirana lokalnost relativizira in preveša v dezorientirano globalnost, s takšnimi momenti pa se album - podobno kot Drakov ''diaspora-album'' More Life - rap tradiciji brez večjega filozofiranja hkrati tako pokloni kot tudi že trga vezi z njo.

Kaj takšnega albumu uspeva predvsem takrat, ko o tem ne razmišlja preveč in ne skuša iti pregloboko, temveč le izkorišča svoje prednosti. Učinek plavanja na trap beatih je tokrat dokaj spontano dosežen že s posrečenim ohlapnim besedilnim prepletanje motivov tekočin, potovanj in seksa, kar se skozi vpetost v mitologijo ali astronomijo izteče v majhne himne mladostniške liminalnosti, pretočnosti, samouničevanja. Skupinskost, ki pri dotičnem kolektivu oziroma dveh oteži profiliranje glavnih raperjev, pa je tokrat zaslužna predvsem za osvežujočo dinamiko, s katero komadi med SBO artikuliranim napuhom in AMN melodično momljavostjo plujejo naprej, ob le enem raperju pa bi lahko hitro izpadli monotono.

V takšnih nedefiniranih, zamegljenih medprostorih Trake ljubezni funkcionirajo kot zelo poslušljiv komplet, kar sicer še ne pomeni, da gre za očiten, nadžanrski glasben presežek, temveč predvsem za simpatično, nalezljivo zajemanje trap bežnosti, trenutnosti, dekadentnosti, tokrat tudi s pravo mero ranljive introspekcije. Ko bo trap mehurček počil, zna tudi temu izdelku poteči rok trajanja in SBO ter AMN bosta morala naskočiti nov trend, a Trake ljubezni: Heroina vsaj nakazujejo, da gre morda res za več kot le glasne modne muhe. Da gre skozi relativno trajno zabavnost za resen glasbeni projekt.