Enja, 2012

Nemška zasedba Schneeweiss & Rosenrot domuje sicer v Berlinu, a njeni člani poleg Nemčije prihajajo iz Švedske, Luksemburga in Švice. Člani kvarteta, ki ga tvorijo pevka Lucia Cadotsch, pianistka Johanna Borchert, basist Frans Petter Eldh, ki igra tudi sintetizator, ter Marc Lohr, ki poleg bobnov skrbi še za elektroniko, so se prvič srečali leta 2006 v Københavnu. Člani bodoče zasedbe so takrat namreč živeli v danski prestolnici in si nekateri celo delili stanovanja. Ko je nastal band, je bil njegov prvi uradni jezik danščina, danes pa v Berlinu delujoča četverica prepeva večinoma v angleščini pa občasno tudi francoščini in nemščini.

V opisih zasedbe prevladuje oznaka jazz, a vendar s poudarkom, da gre za nekonvencionalen jazz, torej tak, zaradi katerega bomo na teh valovih že tako zastrigli z ušesi. V isti sapi pa je treba pristaviti, da se ob jazzu še največ omenja pop, združitev teh dveh pojmov pa lahko ljubitelje obeh zvrsti pošteno zmede. Ta hakeljc se razvozla šele ob bližnjem srečanju z muziko te četverice, ki z nenavadno kombinacijo stilov in slogov že nekaj let navdušuje nemške in tuje kritike.

Tudi pop, ki ga igra kvartet, ni vsakdanji, pravzaprav bi bila boljša oznaka kar alter-pop z navezavami na novi val in eksperimentalni pop. A največji dosežek zasedbe s pravljičnim imenom Schneeweiss & Rosenrot, ki se v prevodu glasi »Sneguljčica in Rdeča kapica«, ni v številu raznovrstnih slogov, marveč v tem, kako fluidno in ljubko jih združuje.

V današnji oddaji bomo še pred uradnim izidom 26. oktobra prisluhnili tretjemu albumu zasedbe z naslovom »Pool«, ki sledi prvencu »Salt Crusted Dreams« iz leta 2009 ter drugemu albumu »Pretty Frank« iz lanskega leta. Povod, da ne bomo počakali na uraden izid albuma, leži v bližnjem srečanju z zasedbo, ki se bo zgodilo v ponedeljek, 22. oktobra, v Kinu Šiška.

Schneeweiss & Rosenrot nas očarajo že na prvi posluh, ta vtis pa ob vnovičnem poslušanju nikakor ne zbledi, temveč vse bolj občudujemo njihovo spretnost združevanja in plastenja prvin, katerih sopostavljanje bi v rokah marsikaterih drugih glasbenikov zazvenelo nerodno. Pesmi peljejo zasukani ritmi, zankasti efekti, pridušen klavir, nasploh nalomljena in begava ritmika, ki se pne skozi večino komadov. Petje ustvarja odličen kontrast takšni glasbi – je sanjavo, eterično, všečno in z zapomljivimi refreni.

Glasbena podlaga pa vendarle ne sledi vedno tej všečnosti, kar je seveda to, zaradi česar so Schneeweiss & Rosenrot nekaj posebnega in zaradi česar bodo ljubiteljem popa denimo zveneli bržkone zateženi, ljubiteljem jazza pa nemara preromantični. A med tema dvema hipotetičnima občutkoma se skriva nepregledna množica prijemov, zasukov in premen, zaradi katerih poslušanje albuma »Pool« predstavlja nevsakdanjo izkušnjo.

Vzemimo primer treh komadov, ki si sledijo drug za drugim, a vsak prinaša popolnoma drugačno poetiko, aranžmajske rešitve in čustveni naboj. V francoščini odpeta »Prosìte Parasite« se malone sesuje sama vase, kolikor je v tej na prvi posluh preprosti pesmi z občutkom otroškega petja ali poštevanke prekucij, prelomov in odcepov v hrupno improvizacijo. Že naslednji komad ponuja popolnoma drugačno zvočno in občutenjsko sliko: »We're all loose« zazveni v neofolkovski maniri, kakor da bi kvartet odpel neznano pesem Cowboy Junkies, v katero so dodali zvrhano mero odmevov, pokov, šumov, piskov.

In zatem se spet na tem presenečenja polnem albumu lovimo po neravnem terenu, saj naslednji komad, »Phony bones«, variira lirično petje z zamolklim vokalom na šekasto in nalomljeno podlago z zvensko razsutimi, mestoma kar kakofoničnimi vpadi. V tem komadu se hitrost tako poljubno in nepričakovano spreminja, da imamo včasih občutek, kot bi poslušali vinilno ploščo, katere hitrost vrtenja je zaradi nestanovitnega električnega toka začela variirati.

Album »Pool« tudi v nadaljevanju ponuja podobne preskoke in zasuke ki pa jih vse povezuje poetika romantike in dekonstrukcije, ali še raje, poetične dekonstrukcije. Pri tem ima bend skrbno nastavljen »tajming«, saj so vpadi, bodisi ritmični bodisi zvenski, ki komade peljejo v druge smeri, skrbno izbrani in odmerjeni. Pesem torej še vedno ohrani strukturo pesmi, njene mamljive melodije in očarljiv vokal nas tudi po sesutju forme spet zvabi v nežne zvočne prelive.

Čeprav je zasedba prejela priznano nagrado nemških jazzovskih kritikov ter po ocenah sodeč navdušila na priznanem jazzovskem festivalu v Moersu pred dvema letoma, bi bilo torej označevanje Schneeweiss & Rosenrot le z jazzom medvedja usluga tako za band kot poslušalce. V njihovi glasbi so, kot smo nakazali, v enaki meri prisotni pop, klasika, eksperimentalna glasba, novi val, elektropop, psihedelija in še bi lahko naštevali, a golo naštevanje nas ne bi nikamor pripeljalo. Stvar je v tem, da je ves ta eklekticizem band docela ponotranjil, zmlel in zgnetel prvotne vzgibe ter iz njih ustvaril docela samosvoj in samostojen izraz. Ali bo le-ta všeč tudi ljubiteljem jazza oziroma ljubiteljem vseh zgoraj naštetih zvrsti, pa band najbrž kaj malo briga. Schneeweiss & Rosenrot igrajo pač novo glasbo za nove čase in to počnejo na izviren, domiseln in zelo vznemirljiv način.