Bureau B, 2013

Dirk Dresselhaus oziroma Schneider TM se je s svojimi prvimi samostojnimi izdajami zavihtel na glasbeno sceno konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Seveda pa mu je kot ponavadi tlakovala pot zgodovina članstva v raznih srednješolskih indierock bendih, kjer je najprej sedel za bobni, kasneje pa poprijel za kitaro. K tej se je vrnil z aktualnim albumom, kot pove že njegov naslov 'Guitar Sounds'. Dresselhaus sicer izvira iz Bielefelda, nič kaj presenetljivo pa dandanašnji rezidira v Berlinu. Tako kot premik od bobnov h kitari in premik iz rodnega mesta v metropolo so pri njegovem ustvarjanju v oči oziroma ušesa bodeči premiki od enega izrazja k drugemu. Z 'Guitar Sounds' pa nekako naredi spet premik nazaj k enemu od zgodnjih dveh inštrumentov, ki tokrat ni podvržen rockerskim izlivom, temveč mu služi kot vir zvočnega raziskovanja.

Album je izšel pri nemški založbi Bureau B, znani predvsem po izdajah ali ponovnih izdajah nekaterih krautrockerskih zadev tipa Cluster ali njihovega Konrada Schnitzlerja oziroma aktualnejših tipa Ulrich Schnauss. 'Guitar Sounds' je predvsem skrajno dronersko naravnana plošča, na kateri so trije od petih komadov dolgi okoli deset minut ali daljši. Gre za izdelek, osvobojen konceptov ritma, melodije in harmonije - četudi slednji dve nista povsem odsotni -, predvsem pa za izdelek, ki daje občutek ustvarjalčevega spontanega sledenja lastnim notranjim porivom. Zavoljo tega lahko deluje tudi precej nedodelano, nikakor pa ne diletantsko. 

Komadi večinoma precej gladko prehajajo drug v drugega, vendar pa vsak od njih temelji na neki osnovni ideji, ki jo nato Dresselhaus postopoma razvija, vendar pa nikoli ne razvije do nekih - če namerno pretiravamo - katarzičnih višav. Tako bi na primer 'Elefantenhaut' lahko označili za najbolj psihedelično skladbo na plošči, 'Teilhard' pa za najbolj zvesto podvrženo dronerski estetiki. Najbolj očitno izstopa komad 'First of May', v katerem Dresselhaus že kar nekako sladkobno ubira kitarske strune, medtem ko v drugih komadih prejkone dobimo občutek, da kitare ne jemlje kot inštrumenta, temveč pač enega od možnih zvočnih virov. Seveda to ni čisto nič novega v polju takšnega glasbenega izrazja. In tovrstna zasidranost je tudi eden od razlogov, da 'Guitar Sounds' ne prinaša ničesar dih jemajočega, saj kljub svoji osvobojenosti uveljavljenih vzorcev ostaja zasidran  v polju, v katerem je prav takšno početje tudi uveljavljeno.