Cuneiform, 2015

Simon Frith je v knjigi Bad Music: The Music We Love to Hate opredelil svoj pogled na koncept slabe glasbe, kot jo dojemajo teorije popularne kulture. V tem pomenu slaba glasba ni mišljena kot nekvalitetna, temveč kot nezanimiva in spregledanja vredna glasba s strani širše populacije. Za eno izmed teh razvrstitev velja tudi načelo, da je tovrstna glasba tista, ki daje žanrsko mešane vtise. Medtem ko ima Frith tukaj v mislih predvsem priredbe v različnih žanrih, pa se v to kategorijo uvrščajo tudi glasbene skupine, ki so v lastnem glasbenem izražanju žanrsko neustaljene. In to ne samo na ravni albumov, saj tudi znotraj komadov samih ustvarjajo žanrske koktejle.

Za izdajanje take glasbene prakse, ki teži k žanrski neustaljenosti, so se specializirale tudi nekatere založbe, med katerimi je danes izpostavljena Cuneiform Records iz Washingtona. Ta podobno kot recimo njej sorodna založba Rune Grammofon pokriva področje avantgardne glasbe, ki se ne omejuje z državnimi mejami, temveč zvesto sledi svojemu poslanstvu. Današnji primer tovrstne izdaje je nova plošča švicarskega tria Schnellertollermeier z naslovom X. 

Skupino, katere člani so se formirali leta 2006, sestavljajo trije mladi, glasbeno aktivni ter šolani glasbeniki: basist Andi Schnellmann, kitarist Manuel Troller ter bobnar David Meier – katerih priimke - Schnellman, Troller, Meier - so z malce preoblikovanja združili v Schnellertollermeier. Album X je njihov tretji album po prvencu Holz iz leta 2008 ter njemu sledečemu Zorn einen ehmer üttert stem!!, na katerih pa so se usmerjali še k bolj tradicionalnim strukturam jazzovskih kompozicij. Predvsem pa so kazali manj agresivne note, kot so jo prikazali na zadnjem albumu, ki prepleta žanre math rocka, jazza, punka ter improvizirane glasbe. V nedavnem intervjuju za Igloo Magazine tudi razkrijejo svoje nedavne priljubljene albume, katerih mešanica vleče vzporednice z njihovo lastno glasbo: Zs, Anthony Coleman, Grouper, Oren Ambarchi, Can ter Father John Misty.

Manifestno vodilo albuma X postavi že prvi, istoimenski komad, dolg dobrih dvajset minut, v katerem se po napetem uvodu harmoničnih kitarskih tonov ta previje v brutalno polifonijo, iz katere člani banda v počasnih valovih prehajajo med nelagodno umirjenostjo ter udrihanjem po inštrumentih. V nadaljevanju albuma smo tako lahko priča brutalnim jazzovskim elementom v komadu Riot, ki preidejo v povsem prijetni ambientalni drone komada Sing for Me, ki pa mu zopet sledi dobrih 8 minut prepletenega jazzovskega in math rockovskega poigravanja na Massacre du Printemps. Kar se ključno opazi tudi na njihovih posnetkih v živo, je dejstvo, da so si fantje podredili žanre predvsem s širšim spektrom rabe efektov in načina igranja na same inštrumente. Jazzovsko osnovani in nadgrajeni z raziskovalno glasbeno noto odpirajo vprašanja polju komponirane glasbe, kjer s pomočjo nadzorovane žanrske palete kažejo na njihovo medsebojno pretočnost in hkratno močno čutno doživljanje.

Schnellertollermeier neposredno pokažejo, da so žanrske meje veliko bolj prepletene in zmožne medsebojnega dopolnjevanja, kot je morda to razumljeno v popularni kulturi. Vrednost njihovega glasbenega doprinosa je vidna predvsem v prehodih tako znotraj pesmi kot med komadi, kjer prevprašujejo predvsem naša pričakovanja do skorajda klasičnega značaja skupin, sestavljenih iz basa, kitare ter bobnov. Koncept slabe glasbe, kot je bil omenjen v uvodu, je torej nujno kulturno pogojen, potrjuje pa se tudi kot konstrukt osebnega okusa, ki pa je povsem estetske narave.

https://cuneiformrecords.bandcamp.com/album/x

http://schnellertollermeier.ch/