SCHOOLBOY Q: Blank Face

SCHOOLBOY Q: Blank Face

Recenzija izdelka
22. 7. 2016 - 19.00

TDE/Aftermath/Interscope, 2016

 

Trenutno nesporno največja, najbolj zloglasna raperska druščina in avtoriteta v hiphopu sliši na ime Black Hippy in je del založbe Top Dawg Entertainment, ki deluje z neverjetno konstantnim tempom. Leta 2012, ob izidu albuma Habits & Contradictions člana tolpe Crips, Schoolboy Q-ja, je bilo vse pripravljeno, da bo prav on zastavonoša te čislane raperske ekipe, a se je kot najvidnejši predstavnik kasneje izpostavil veliko bolj pridigarski in moralistični, pa tudi za medije in mainstream zanimivejši Kendrick Lamar.

Vsekakor je ekipi Black Hippy skupaj z nekaj drugimi zahodnoobalnimi oz. losangeleškimi raperji uspelo na zemljevid vrniti revitalizirano verzijo verbalno najbolj brezkompromisnega, getovskega zvoka gangsta rapa, s katerimi so svoj pohod konec osemdesetih začeli njihovi predhodniki. Takrat so na sceni vzniknili N.W.A., kasneje pa je preko Ice Cuba, Dj Quika, D.O.C.-ja, Dogg Poundov, Dr. Dreja, 2Paca in ostalih ta zvok neizbrisno zaznamoval glasbo devetdesetih let prejšnjega stoletja. Reafirmacija gangsta rapa zadnja leta leži predvsem na plečih ScHoolboy Q-ja, YG-ja in do neke mere tudi Vinca Staplesa.

Različno od prejšnjega, izjemno uspešnega albuma Oxymoron, na katerem najdemo kar nekaj velikih in zapomnljivih uspešnic in je pomenil Q-jevo približevanje bolj hitovskim vodam, gre tokrat za odmik nazaj k esenci, brez pretiranega razmišljanja, kaj bo to pomenilo v prodajnem smislu. Po Oxymoronu je Schoolboy opustil svoje dolgoletne drogeraške navade, si vzel premor za družino in se na sceno vrnil očiščen, a še vedno mestoma zmeden, samoodkrivajoč in samoanalitičen.

Besedilno se tudi tokrat vrti po zloveščem in močno temačnem svetu South Centrala. Skozi zgodbe iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti se potikamo po mešanici retrospekcije in introspekcije življenja glavnega klepetača. Z nasiljem prežete gangsterske naracije čemernega, ciničnega, navihanega in pretkanega člana bande Crips nas vodijo v temačen, trpek, grenak, resnicoljuben, paranoičen in precejkrat konfliktno-kontradiktoren ter zagrenjen svet zaskrbljenega očeta, ki je hkrati zasvojenec in preprodajalec, nasilnež in vzoren oče, obsojenec in izjemno obetaven športnik ter študent. Soočen s svetom ne pozablja lastne grenke zgodovine in napak, a se hkrati ne spušča v moraliziranje ali sodbe. Vse to se vrši skozi atmosfere zapohanih spremljav, zajebanega črnega humorja, povečini zelo inteligentne in detajlne, a hkrati prav po njegovo šlampaste dokumentaristične naracije, podajane v obliki klasičnega samovšečnega raperskega širokoustenja. Kljub plejadi zanimivih novodobnih in starošolskih gostovanj sam ostaja osrednja figura plošče, saj z izjemo .Andersona Paaka, Vinca Staplesa in potencialno še E-40ja ostali gostje sicer pripomorejo k razgibanosti albuma, vendar jih Schoolboy vseeno vsaj rahlo zasenči.

Zrelo in kompleksno detajlnost gangsterskega vsakdana in rapa zna približati tako raperskim kot neraperskim poslušalcem. Odkritosrčno, samoraziskovalno, pesimistično, fleksibilno in včasih prav drogeraško dezorientirano poslušalcu ponuja svoj komfortni nabor lucidnega življenjskega sloga brez olepševanja, a z zvrhano mero egotripa, poznavanja korenin življenja v brutalnih tolpah, preprodajanja, glorificiranja in konzumiranja drog ter policijske represije. Hkrati pa kaže duhovno rast in uspeh človeka, ki je odraščal v tolpah in na ulici, a že zapravil tudi kak milijonček svojega trdo prigaranega denarja.

Karizma mu stilsko precej pomaga, a morda njegova največja prednost je produkciji dobro prilagojeno, sovpadajoče, čeprav večini verjetno na prvo žogo neopazno, a zelo raznovrstno in razgibano ter tehnično precizno, ritmično podajanje besedil, ki s svojo prezenco tudi kak na papirju slabši zapis postavijo na ustrezen nivo. Večkrat kar precej „napitchan“ vokal ter njegove vokalne manipulacije in akrobacije dodajo pomemben ščepec pogosto psihedelični produkciji, preko katere Schoolboy s svojstvenim tokom besed tudi melodično plemeniti svoje tekstualne vragolije, jim dodaja izvrstne medklice ali spremembe tempa rapanja. Rapanje je kompaktno, glede na zgodbo občasno urgentno, po potrebi večzložno in sovpada s splošnim obupom in kaotičnostjo albuma, katerega produkcijo podpisuje falanga prvorazrednih beatoklepačev formata Tae Beast, Willie B, Alchemist, Dj Dahi, Nez & Rio, Metro Boomin, Soutshide, Sounwave, Cardo, Tyler in drugih, ki so skupaj pričarali tipičen Schoolboy Q oz. TDE zvok, čeprav so si med seboj zelo različni. Barvita produkcija nam poleg otožnih pianov, psihedeličnih vzorcev kitar, izjemnih, ponavadi mehkih, a zelo raznovrstnih bas linij (sploh tiste na Neva Change) ter bodisi toplih bodisi odtujenih klaviatur prinaša sodobne, deloma rapovske deloma trapovske presežke, ki hitro zlezejo v uho.

Schoolboy ni podlegel nauku, da resničnost ne prinaša cekinov, in na plošči najbolj blesti, ko ne razmišlja o uspehu in denarju ter je sposoben ta kontekst v celoti zanemariti. Blank Face, ki mu tokrat umanjka konceptualnost TDE-jevih izdelkov, nikakor ne prinaša lahkotnega poslušanja, poln je neprečiščenih emocij in prej kot zabavljaštvo prinaša mračnjaške misli ter argumentirano žalost. Glasba nas sili v koncentrirano in osredotočeno poslušanje. In tudi zato bi morali dobrih sedemdesetih minut skrajšati vsaj na slabo uro, saj je album tematsko vseskozi precej enoten, posamezne kompozicije pa tudi sicer bolje stojijo same kot v kontekstu albuma.

Q je puščobni in tesnobni kronist črnskega geta zadnjega desetletja, ki s kratkimi, odrezavimi, slikovitimi ter brezsramnimi frazami podaja refleksije svojega turobnega sveta daleč od kritiškega ugajanja sotrpina iz ekipe Black Hippy Kendricka Lamarja. Vsekakor najsurovejši raperski in gangsterki predstavnik losangeleške rap renesanse, ki negativnost osnovnega, brutalnega, getovskega vsakdana ekonomsko depriviligiranega človeka vrača proti izvorni točki gangsta rapa, prežetega z negativizmom in brutalnostjo zakamufliranih ameriških sanj v bolj realistično preprodajo drog, nasilja in hrepenenja po denarju, nam zaenkrat z naskokom prinaša najboljšo rapersko ploščo leta 2016.

Blank Face bi imel ob malce krajši minutaži s svojo čudnostjo, delno neosredotočenostjo in konstantno kontradiktornostjo vred potencial, da postane raperska klasika, o kateri bi se govorilo še desetletja.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Black Hippy!

Urgentno?

Z.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.