Top Dawg Entertainment / Interscope, 2014

Od leta 2009 po zahodni, nekoč tako globalno popularni strani ameriške obale deluje ekipa Black Hippy, vpeta v mrežo izvrstnega založnika Top Dawga in njegovega Top Dawg Entertainmenta. Zadnja tri, štiri leta so dodobra spremenili podobo hiphopa s svojimi hišnimi producenti Digi+Phonics in THC-jem ter ekipo delovnih in talentiranih MC-jev. Širši publiki zastavonošo projekta predstavlja čislani Kendrick Lamar, ki je z albumom „good kid, m.A.A.d city“ dodobra razvnel tudi polje komercialnih in hipsterskih raperskih poslušalcev. Ob tem velja omeniti, da je bil „Good kid, m.A.A.d city“ tudi prvi projekt ekipe, izdan v sodelovanju z veliko založbo, kar je kulminiralo v velikem prodajnem uspehu, kajti Kendrick je za album prejel zlato prodajno ploščo. 

Poleg Kendricka sedaj že nekaj časa rahlo razširjena ekipa Black Hippy premore še štiri močna imena, in sicer Ab-Soula, prišleka Isaiaho Rashada, Jaya Rocka in ScHoolboy Q-ja. Raper, ki stilistično vse črke H piše z veliko, ima za seboj dva neodvisno izdana digitalna albuma, ki nakazujeta njegov močan tekstovni ter vokalni potencial, predvsem prejšnja „Habits & Contradictions“ pa je razlog, da je postal njegov letošnji, večkrat preloženi album „Oxymoron“ ena najbolj pričakovanih raperskih plošč leta. Po besedah Q-ja samega je bil njegov cilj narediti boljši album od Kendrickovega, kar se je nekaterim zdelo znanstvena fantastika, spet drugim pa povsem realna stvar.

Njegov tretji dolgometražec, ki sta ga torej skupaj izdali založbi TDE in Interscope, se je izdajal kar dobro leto, na poti so mu namreč stali problemi s čiščenjem in dovoljenjem vzorcev v določenih kompozicijah, zaradi česar na albumu recimo ne najdemo tretjega nadaljevanja serialke „Druggy's wit Hoes, pt. Trois“, pa tudi zaradi siceršnjih problemov pri iskanju pravih podlag. Po vseh težavah je album letošnjega februarja le ugledal luč sveta in presenetil še poslednje dvomljivce. Fant z zgodovino, vezano na zahodnoobalno „modro“ tolpo Cripsov, je po dolgem času ustvaril resnično dobro zahodnoobalno gangsta ploščo, ki črpa iz osnovne estetike nasilnega mestnega življenja, urbanega vrveža, blokovsko-betonskih tematik, drogeraško/gangsterskega nasilja in poznavanja nenapisanih zakonov ulice. 

Plošča niha med močno osebnoizpovedno oz. introspektivno platjo, prežeto z njegovo gangstersko, preprodajalsko mladostniško kariero na eni strani ter močnim storytellingom, v katerega vklaplja okolico in večkrat slišane stereotipe, na drugi. V osnovi predstavlja svoj Los Angeles na resničen, umazan, uličen način, poln ignorance in arogance, prepojene z zabavnimi in občasno humornimi prebliski. Svoji hčerki pripoveduje zgodbe, iz katerih bo morala čez leta sama razbrati in poiskati dobre in slabe stvari, a v besedilih prav ničesar ne obžaluje, marveč nekatere dogodke raje rapersko poveličuje, napake pa spretno pakira v tihe, iz druge vrste prihajajoče subtilne najave. V pomanjkanju tovrstnih gangsta albumov, ki jih zlahka glasno nažigamo v avtu, z mastnim jointom v ustih, bodo najbrž starši, v tem času nevajeni tovrstnega poveličujočega agresivnega verbaliziranja, pred svojimi otroki album bolj skrivali. Schoolboy je poskrbel za vsaj začasno renesanso pravovernega gangsta rapa, ki so ga na velika vrata pripeljali N.W.A., Ice Cube, Snoop Dogg, Dr. Dre, Ice-T, Dogg Pound in ostali, prek katerih je globalna zemeljska obla prepoznala ta agresiven in zabaven podžanr.

Album nekakšnih spominov tega tabletno-drogeraškega odvisneža in preprodajalca vsega mogočega se prepleta s preteklostjo in spomini, ki jih je pustil za seboj z rojstvom hčerke, ko se je preselil v varnejše okolje, a absorbira tudi njegova današnja razmišljanja recimo takrat, ko se zadet od vseh mogočnih tablet, ki jih sicer tudi preprodaja, tako zadane z njimi, da ga ne zbudi niti lastna hči. Njegov svet se vrti okrog drog in zabav, kar manifestira z raztegljivim vokalom in odlično artikuliranostjo ter osredotočenostjo, prek katerih ulični „gangsta“  slikovito orisuje vsakdan getovskega Los Angelesa s svojega „ulično pametnega“ pogleda, ščepcem zadirčnosti, nekaj zelo detajlnimi in pikrimi momenti iz prvoosebnih zgodb ter atmosfersko temačno in „tripi“ produkcijo, ki kohezivno spremlja album, kljub temu da se na albumu pojavlja veliko število producentov, od zvezdniškega Pharrella, Odd Futurejevca Tylerja, zadnja leta briljantnega Alchemista, ki tokrat malce izstopi od svoje tipične formule, do komercialno bolj uspešnih klubskih producentov, kot so Mike Will Made It, Clams Casino, DJ Dahi ter seveda internih TDE-jevskih posameznikov iz Digi+Phonicsov ter njegovih najljubših produkcijskih sodelavcih Nez & Riu, ki sta z njim sodelovala že doslej. 

Tematsko se giba znotraj brutalno zabavnega tradicionalističnega zahodnoobalnega klasicizma, kjer predstavlja svoje vsakdanje prigode, od stresnega dneva v studiu, zgodbe o delavki, ki si utrujena poskuša pridobiti prost dan, zasvojenosti z drogami in tableti, pijanskih komadov s treznim premislekom, zgodbe preprodajalca cracka in ostalih drog, izprijenih idej, depresije, stričevega prekomernega drogiranja do nočnih klubskih pohodov, kjer šteje le zabava. Zgodbe podaja slikovito, z občutkom za darkerske beate in hipnotičnost komadov (recimo „Collard Greens“), z dobro intonacijo in z močno ulično kredibilnostjo. Na enem od koncertov po izidu albuma so na njegov avto celo streljali, kljub temu da je sam zatrdil, da je bilo streljanje slučajno, pa policija meni drugače. Schoolboy ima neverjeten smisel za umeščanje gostov na ploščo, saj je v slogu starih mačkov odlično vklopil westcoast legendi Kurupta in Sugo Freeja, ki oba briljirata na albumu, našel prostor kot nalašč za Wu-Tangovca Raekwona in za Tylerja, lepo vklopil svoja crewjevska kolega Jaya Rocka in Kendricka Lamarja, na tistih dveh klubskih kompozicijah pa na bolj klubske beate dodal A$AP Rockyja ter 2 Chainza. 

Obujanje osnovne mantre gangsta rapa nas spominja na verbalno rapersko podobo devetdesetih, ki ji sledi produkcija tega hipa, osnovno spoštovanje do lastnega mesta in okolja, še tako zajebani zgodbi pa fant v podtonu dodaja malce skrušenosti, previdnosti in zavednosti zapakirane v agresivne rime. Tovrstni izdelek je raperska scena še kako potrebovala, Schoolboy pa se na teh tleh počuti še kako domače in briljira ob spremljavi tematične vokalne ter produkcijske slike albuma in raznolikih zgodb. „Oxymoron“ je bohotna in kvalitetna hardcore gangsta klasika našega časa, zaznamovana z neobžalujočim vsakdanjim lastnim uničenjem, baziranem na mestnih borbah, drobljivih, dokaj minimalističnih beatih, ki jo malce nazaj vlečeta le dve malce bolj klubski kompoziciji, izstopajoči iz zvočne slike albuma, ter občasno preveč bazične rime. O dilemi Kendrick Lamar ali Schoolboy Q zaenkrat še ni točnega odgovora, ostaja pa dejstvo, da je Schoolboy Q raper, ki je s povsem nekomercialnim albumom prišel na prvo mesto ameriške prodajne lestvice, in to kot zaenkrat edini raper letos.