SDBAN Records, 2023

Ah, ta junk. Bore malo ljudem se uspe znebiti tega protagonista našega življenja. Mnogokrat je en velik junk tudi muzika, a nocoj nam bo za spremembo sitnosti povzročalo le vprašanje, kako pa nekaterim le uspe odkriti drugo plat te nadloge. Ime belgijskih schroothoop, ki so danes na dosluhu, dobesedno pomeni smetišče oziroma odpad. Trio je iz ulic privlekel vse od pločevink do nakupovalnega vozička in iz njih izbezal eklatanten zvok, ki zapusti nasičeno mestno okolje in nas postavi v novo zgodbo.

Že od prvega albuma Klein Gevaarlijk Afval oziroma Majhni nevarni odpadki glasbeniki brkljajo po afrokubanskih glasbenih praksah, ki jim z doma narejenimi inštrumenti podelijo dobro umeščen prostor na albumu. Pihalno sekcijo zastopa Rik Staelens, po raznoraznih predmetih tolče Margo Maex, efekte in elektronske obogatitve pa prispeva Timo Vantyghem. Trio se je našel v svobodi, ki jo takšna postavka ponuja, vsi pa cenijo tudi dejstvo, da je delo v manjši zasedbi lažje zaradi olajšanih usklajevanj in možnosti izmenjevanja sugestij. Ne preseneča, da so si že od začetka želeli veliko koncertirati. Prišli so do zaključka, da bi izdaja prvenca pripomogla k uspešnejšemu bukiranju, in niso se zmotili. Nedvomno jim bo v prihodnje pomagal tudi novi album Macadam. 

Na plošči zasledimo ostanke maroške gnawa glasbe, ki je glasbenike navdihnila z načinom strukturiranja komadov. Tako se sprva spoznamo z glavno temo – frazo, ki je v nadaljevanju podrobneje predstavljena, ravno to pa v poslušanje albuma v celoti vdahne element predvidljivosti. Nadaljevanje marsikaterega odseka lahko zlahka določimo vnaprej, a ta očitnost bolj kot nezanimiva enoličnost deluje kot zelo preprost trans, s katerim nas denimo z Blikschade, drugim komadom po vrsti, vleče v neustavljivo prestopajočo hojo v ritmu.

Na albumu se srečamo s pihalom, spominjajočim na arabsko ney flavto, ki svojih vajeti ne izpusti. Igra vlogo poznanega člena, h kateremu se vselej vračamo, s svojim zaprašenim donenjem pa razkriva etos bližnjega vzhoda. Za res osnovno nakazovanje jazzovskih prvin poskrbi Rik, ki je sicer saksofonist, s saksofonu podobnim piskanjem. V resnici gre za vuvuzelo, v katero so zvrtane luknjice in tako namesto tistega nadležnega zvoka Rik iz nje izvabi melodijo. V komadu Tanz der Quallen ta predelana vuvuzela poskrbi za živahen potek skladbe, ki bi jo poleg naslovnega komada Macadam zlahka označili za enega od hitičev plošče. Slišati je, da bo Tanz der Quallen razpleten drugače, kot se nato pravzaprav razplete. Proti koncu že tako živahno vzdušje še bolj dvigujejo tolčeči zvoki in napovejo enako intenziven razplet, a skladba zbledi v neznano, kar zmoti vse bujne ritmične vzorce, s katerimi glasbeniki poslušalca zasuvajo med igranjem. Skladba, ki sledi, poteši željo po nadaljevanju živahnega ritma in pozabimo, da nas je nenaden konec Tanza vrgel iz določenega vzdušja.

Če je začetek plošče zastavljen nadvse razgibano, z mnogo lahkotnimi melodičnimi vzorci, nas na koncu trio preseneti s čustveno nabitostjo, ki zahteva več koncentracije. Sicer spretno prehajanje med različnimi razpoloženji zares izstopa le v predzadnji skladbi Onderhuids, ki od prvega tona riše srhljivo atmosfero, v katero si glasbeniki do takrat še niso upali zabresti. Čakamo na neko razsvetlitev, na nekaj znanega, a nas brneča interferenca lovi brez prestanka. Na koncu se ji pač moramo vdati in tako je njen cilj, da nas prevzame, dosežen.

V resnici pa nas prevzame celoten album. Glasbeniki presenetijo s poznavanjem raznovrstnih glasbenih praks z različnih koncev sveta in med poslušanjem se tako spoznamo z marsikatero predelavo. Bogata stratifikacija zvoka postavlja vprašanje, kako bi album zvenel v živo. Neuresničljive ponovitve nekaterih efektov na koncertih trio rešuje z uvedbo nekega novega inštrumenta ali preprostim poenostavljenjem skladbe. Ravno to neomejeno prilagajanje pa je temelj čara glasbil, ki jih trio izdela sam. Obravnavajo jih drugače in pot utirajo brbotajoči želji po kreativnosti, ki jo poleg muziciranja izrazijo tudi z ustvarjanjem glasbil. Možnosti je nešteto in zadovoljstvo, ki ga občutijo ob dokončanem izdelku, je še bolj nepopisljivo.

Schroothoop z albumom Macadam prečkajo razprostrano multikulturno območje. Se ne spotikajo in ne ovinkarijo, večkrat namreč izberejo manj zahtevno pot. Inštrumenti na trenutke zdrsijo po svoje, a to sploh ne deluje mahedravo, raje avtentično s polno skritih interpretacij, ki jih odpira frenetična narava skladb. Glasbeniki so mojstri prerazporejanja ritmike, s spreminjanjem same paradigme pa se spoznavamo z novim inštrumentarijem, ki zareže v do tedaj nakazano ozračje ali pa za vselej prevzame pobudo.