Neurot, 2012

V tokratni Tolpi poslušamo tretji solistični album Scotta Kellyja, ki ga bolje poznamo kot kitarista in pevca ter sploh ključnega člana sludge/post-metal velikanov Neurosis. Začenši s „Spirit Bound Flesh“ iz leta 2001 ter sledečim „The Wake“ sedem let kasneje, se je Kelly preizkusil v formi, ki velja za eno najbolj intimnih v popularni glasbi našega neposrednega okolja – izpovednem kantavtorstvu glasu in kitare. Takrat se je zdelo, da je vzel najbolj pridušene in krhke trenutke glasbe Neurosis ter jih prek cepljenja na svoje vzornike, kot je npr. Townes Van Zandt, pretvoril v še bolj direktno, skrajno osebno ekspresijo.

Tovrstno početje pa je lahko precej dvorezno. Skrajna in deklarativna razgaljenost takih situacij lahko izpade zelo močno, lahko pa tudi precej samovšečno in patetično. Kelly se kot glasbenik, ki izhaja iz skrajno drobovnih žanrskih ekspresivnih manir pravzaprav neprestano mudi v teh območjih. Če so se ti modusi na novi plošči Neurosis „Honor Found In Decay“, ki je praktično izšla vzporedno, pokazali kot iztrošeni in brez zagona – pa je nova solistična izdaja pravo nasprotje.



Že uvodna „A Spirit Redeemed To The Sun“ preseneti s svojo skorajda gospelovsko vznesenostjo in himničnim country-blues pobrenkavanjem. Kelly tokrat tudi prvič na plošči ni povsem sam – v tej skladbi je npr. slišati še dodatno solistično kitaro, ki jo odigra Greg Dale. Za potuhnjena orgelska brnenja in obdelane posnetke različnih izvorov pa skrbi Noah Landis, ki je elektrofonik tudi v Neurosis. Vendar njun prispevek večino časa še vedno ne izstopa, Kellyja pa dovoljkrat pustita tudi samega. V tem pogledu izstopa naslovni komad, v katerem se poleg kitar na koncu pridruži še dobrodošlo skupinsko popevanje.

Na področju dešifriranja besedil lahko slišimo, da Kelly z nezmanjšano vero še vedno seje svoje težke verze o življenju, odpuščanju, ljubezni, krvi, temni noči duše, brazgotinah preizkušenj in vztrajnosti. Tukaj gre predvsem za stvar okusa in tega, koliko je poslušalec uglašen s tovrstnim načinom izražanja, saj je Kellyjeva poetika povečini zelo generična. Ta nek specifični patos, ki ga feni dobro poznajo, tako na tekstovnem nivoju kot pri izbiri glasbenih obrazcev lahko kaj hitro, morda tudi nehote, oplazi rahlo mačističen izpovedni nastop. A na „The Forgiven Ghost In Me“ se tega zdi izredno malo.

Pesmi resonirajo na nek nov način, celoto skupaj drži obnovljen notranji pogon, ki vzdržuje kolektivni zven skozi vse njene odtenke. Deluje, kot bi se Kelly ne trudil s prepričevanjem in pozo, temveč bolj zaupal naboju, ki stoji za dogajanjem. Zaključka komadov „Within It Blood“ ter „We Let The Hell Come“ še posebej presenetita s pridušenim, a podtalno intenzivnim in hipnotičnim zanosom.

Na albumu izstopa tudi predzadnja „The Field That Surrounds Me“, v kateri se spremljevalci pod imenom The Road Home z dodatkom bobnov prelevijo v pravi bend. Samo glasbo pa prepričljivo potegnejo najbližje območjem Kellyjeve matične skupine. Zvok plošče je dobrodošlo neposreden in nespoliran, med vsem pa lahko slišimo tudi vdihe in škripanje stolov. Kot smo nakazovali že na začetku, je „The Forgiven Ghost In Me“ precej bolj uspešen podvig iz širše Neurosis družine kot pa njihova zadnja plošča. Seveda gre tu za solistični projekt Scotta Kellyja, a izraznost, ki jo tu raziskuje, je vsekakor eden izmed temeljnih gradnikov njihovega zvoka.