Housecore Records, 2025

Kdor čaka, dočaka. Tako pravi stara modrost, ki se običajno izkaže za še kako pravilno. Scour, ameriška zasedba oziroma kar supergrupa, je po treh EP-jih in desetletju končno izdala prvenec. Album Gold je izšel pred nekaj dnevi pri založbi Housecore Records, ki ji poveljuje vokalist zasedb Pantera in Down, Phil Anselmo. Anselmo je tudi vokalist v zasedbi Scour, preostali člani pa so bobnar Adam Jarvis iz bendov Misery Index, Pig Destroyer in Lock Up, basist John Jarvis iz Pig Destroyer ter kitarista Mark Kloeppel iz Misery Index in Derek Engemann iz projekta Phil Anselmo and the Illegals.

Če je v tvojem bendu vokalist Phil Anselmo iz Pantere, potem je logično, da bo prva oglasna poteza poudariti prav ta podatek. Toda s tem se je že takoj ustvaril lažni občutek, da je Scour nekako Anselmov otrok, pa temu ni tako. Gre namreč za uresničitev idej nekdanjega basista zasedbe Cattle Decapitation Dereka Engemanna. Glasbeniku so peklenski rifi, ki so se okoli leta 2015 realizirali na prvem EP-ju zasedbe Scour, začeli rohneti po glavi še v času turnej, ki jih je opravljal prav s Pantero. Kot vidimo v enem od dokumentarcev na YouTubu, je Derek te ideje kmalu začel deliti najprej z Johnom Jarvisom iz benda Pig Destroyer, nato pa je kmalu v igro vstopil še Phil Anselmo. Prvi trije EP-ji, poimenovani preprosto Grey, Red in Black, predstavljajo nekoliko drugačno postavo, ki je del benda danes, a je zvočno to ista pošast. Ta pošast bo všeč vsakomur, ki posluša ekstremni metal.

Scour so torej pred nekaj dnevi izdali prvenec Gold, sestavljen iz trinajstih skladb, dolžine okoli 37 minut, večina komadov pa se giblje okoli dveh do treh minut. Prvenstveno gre za black metal predvsem zgodnje skandinavske blackmetalske šole, ki močno črpa iz prvega in deloma drugega vala. V glasbi čutimo močan pečat Mayhem, čeprav bo morda sodeč po celoti muzika najprej spomnila na angleške ekstremiste novejšega časa, Anaal Nathrakh.

Toda gremo po vrsti – album Gold predstavlja trinajst skladb, ki jih delijo trije vmesni vložki, naslovljeni Ornaments, Contaminated in Angels. Ti vložki spominjajo na nekaj, kar bi srečali kot soundtrack kakšnih obskurnih, satanistično obarvanih grozljivk iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja. Vedno se pojavijo po triadi komadov in očitno je, da s tem tematsko delijo album na tri dele. Sodeč po besedilih skladb, ki so vedno poimenovana z eno besedo, denimo Coin, Hell, Devil, Blades in tako naprej, so, tako se vsaj zdi na prvi pogled, pisana kot nekakšen tok zavesti, kot čudne vizije v transu. Po vsem tem težje določimo, kakšna je vsebinska delitev. Je pa po prebranem takoj jasno, da Anselmo navdih črpa iz kultnih grozljivk, in sicer tistih, ki se, kot že zapisano, ubadajo prav s satanizmom, zlom, apokalipso in hudičem.

Take teme odsevajo tudi v glasbi s končnim zvočnim pečatom, ki ga je odtisnil Jens Bogren, znameniti švedski metal producent. Bogren je med drugim obogatil zvok bendov Opeth, Behemoth in Meshuggah, z njegovo pomočjo pa so Scour uspeli ponuditi peklensko zvočno sliko, ki je mestoma hreščeča in grmeča, vsekakor pa hkrati zelo poslušljiva. Prej omenjene reference na Mayhem in Anaal Nathrakh se močno prepletajo z zgodnjimi deathmetalskimi, veliko je grind vplivov, močno se v ospredju kaže tudi d-beat, melodika kitar pa se pogosto veže z zgodnjimi Marduk, Dissection in morda tudi Cradle of Filth. Komadi so krajši in udarni, dogaja se veliko, a se zdi, da je dotok vseh informacij vedno pravšnji. Hkrati se možje ne bojijo daljših kompozicij – takšne so recimo naslovna Gold, tretja skladba Infusiorum, za katero so posneli tudi videospot, ter najbolj dinamična Invoke, ki vsebuje tudi najbolj nalezljiv, klišejsko satanistično obarvan refren.

Omenjeni refren in preostale besedilne diabolične invokacije so seveda plod ustvarjalnosti Phila Anselma. Pri tem se izrazi njegova ljubezen do ekstremne scene, ki se je kazala že v devetdesetih letih, ko je bil del dveh ekstremnejših projektov, Eibon in Viking Crown. Vidimo tudi, da je močno sodeloval z Necrophagio, ki jo je vodil zdaj že pokojni Killjoy. Vsebinski vpliv na Anselmovo delovanje v Scour je več kot izrazit, če ni pravzaprav že poklon pokojnemu prijatelju. Glasbenik, ki ga pomnimo po ikoničnem vokalu v Panteri in Down ter še kod drugod, je v Scour utelesil vse krike, growle in še kaj, nato pa jih izbruhal na deseto potenco. Njegovi vokali, ki okronajo že tako vrhunsko stvaritev, so, če se malo pošalimo, čisto zlato. In čisto zlato je temu dejstvu primerno poimenovan tudi prvenec benda Scour, Gold.