Secret Operations, 2022

Seba ali Sebastian Ahrenberg je dolgoletni glasbeni producent, ki je svojo kariero začel na križišču jungla in drum & bassa malo po tem, ko se je slednji začel zares razvijati v svojo zvrst. Švedski producent se je kalil v okolju, ki v večini favorizira tehno. Njegova glasbena diferenciacija od tam se je, kot je povedal v nedavnem intervjuju za UK Bass Music, začela z odkritjem UK hardcorea in breakbeata, kar ga je vodilo v razvoj polomljenega, temačnega in prostornega zvoka. Ustvarjalec se s prvo izdajo pri LTJ Bukemovi založbi Good Looking Records že v samem začetku umesti v oldschool drum & bass linijo, ki namesto reggae ali jazzovskih elementov vpelje temačen ambient. V tem polju se gibljejo še klasiki, kot so Total Science, Blu Mar Ten in kasneje Ulterior Motive. Na še mračnejši, a še vedno plesno orientiran pol se postavijo na primer Loxy in duo Ill Truth.

Mainstream drum & bass po drugi strani vse bolj teži k hiperprodukciji, ki poslušalki ne pusti dihati, stranskim elementom muzike pa ne dopušča možnosti, da bi prišli v ospredje in poživili celoto. Sebin prispevek h glasbeni sceni je zato preprost, a premišljen stil na presečišču jungla in 2-stepa, ki proti množici prenasičenih neuro hitičev še vedno deluje osvežilno. Čeprav producent le redko izstopa iz sloga, začrtanega skoraj trideset let nazaj, ostaja pomemben glasnik izvorov drum & bassa, na katerih lepoto in razsežnost je večina že pozabila.

Poleg številnih krajših izdaj je Seba ustvaril vsega skupaj tri dolgometražce. Prvi je Return to Forever iz leta 2008, ki poleg jungle vplivov vpeljuje mehkejšo melodično naravnanost liquid funka in zastavlja za Sebo značilen odnos med težkim spodnjim in plavajočim zgornjim delom zvočne palete. Sledi plata Identity, na kateri je slišati tudi nekaj basovske globine, primerljive z aktualno deep drum & bass produkcijo. 

Album Ingaro kot tretji dolgometražec je poimenovan po odročnem otoku na Švedskem, na katerem je Seba odraščal ter se nanj vrnil s svojimi otroki. Tudi simbolično vsebina albuma deluje kot odgovor na prvo plato, glavni napredek do danes pa je dovršena dinamika aranžmajev. Njihovo gonilo je polomljen mračnjaški ritem, oživljajo pa ga nepričakovano umeščeni predahi. Takrat zadiha vse, kar se je skrivalo pod njim, in ko se ritem spet vzpostavi, ima razmerje med temnimi in svetlimi plastmi kompozicije povsem drugačen smisel.

Med udarnejše komade na plati spadajo How It Goes s špansko MC-jko Marino Sambo, Thoughts Run Free v sodelovanju z MC-jem Blackeyejem in Horsepower v mrki instrumentalni različici. Komad Eztli pa po valečem ritmu in perkusivnih zaključkih fraz tako spominja na Breaka, da je že skoraj greh. Do neke mere sicer odtehta Sebova nežnejša melodična interpretacija, vendar so podobnosti z zvokom legende, ki je ne gre posnemati, prevelike, da bi mu lahko odpustili. 

Diamonds na polovici albuma izstopa kot še ena vrsta premora od »polomljenega razbijanja«: to je počasnejši in prijaznejši, skorajda radijski hitič brez sledi osladnosti. Plata se zaokroži v treh mehkejših instrumentalnih komadih, ki prehajajo med polomljenim in melodičnim ter se postopno umikajo svojemu koncu.

Ingaro predstavlja zvok, ki kljub stilskemu napredku ni nič novega ne za Sebo ne za drum & bass nasploh. Lahko bi debatirali, ali temu raje reči »ujetost v lastni okvir« ali »zavezanost lastnemu slogu«. Morda je res kar oboje naenkrat. Če deluje, zakaj pa ne.