Record Makers, 2014

Potem ko se je dvojec Air v zadnjih letih z ne najbolj uspelimi albumi umaknil nekoliko v ozadje in ko si je dvojec Daft Punk do lanske megaodmevne vrnitve vzel nekaj let premora, je žezlo francoskega sintpopa, tudi s producentsko pomočjo obeh omenjenih dvojcev, v svoje roke vzel ekscentrični genialnež Sebastien Tellier. Sicer je res, da njegova popularnost v primerjavi z Daft Punk in Air globalno še ne seže tako daleč. Deloma zato, ker se svoje glasbe loteva v maniri singerja/songwriterja, deloma zato, ker je dobršen del njegovih besedil v francoščini, se pa kljub temu zdi, da si z vsako novo ploščo kontinuirano širi krog poslušalcev tudi zunaj Francije. V trinajstih letih glasbene kariere je zaenkrat sicer posnel vsega šest studijskih albumov, toda presledki med njimi postajajo vse krajši. Zadnjega, inštrumentalnega, je posnel pred vsega dobrega pol leta, enega prej pred dobrim letom, pravkar pa je objavil svojega šestega 'L'Aventura'. No, če pretirano produktivnost glasbenikom običajno štejemo za slabost, že zato, ker se radi začnejo preveč ponavljati, v Tellierjevem primeru še zdaleč ni tako. Res je sicer, da je skozi vse plošče sledil svoji prepoznavni senzibilnosti, toda hkrati so si med seboj vse precej različne in izjema ni niti album 'L'Aventura'. Navdih zanj je tokrat našel v Braziliji in deloma tamkajšnji glasbi ter posnel enega svojih boljših albumov.

Ko pomislimo na Tellierja, se je težko izogniti vzporednicam s Sergeom Gainsbourgom, je pa hkrati res, da je ta v francoski popularni glasbi pustil tako velik pečat, da je tamkajšnji pop pravzaprav nemogoče misliti brez njega. Še toliko bolj skozi glasbo in ekscentrično pojavnost Sebastiena Tellierja. Tudi Gainsbourg je albume klepal kot po tekočem traku, tudi on je imel izkušnje z Evrosongom in, seveda, tudi on je rad provociral s takšnimi in drugačnimi pohujšljivostmi. Tudi Tellier je v preteklosti rad namigoval ali eksplicitno pisal o seksualnosti in raznih perverzijah, tudi on iz albuma v album menjava žanrsko podstat in tudi on svoj sicer pop izraz rad pervertira z zanimivimi, pogosto povsem nepričakovanimi domislicami, ki jih v mainstream popu ne boste slišali. Pa čeprav bi bilo prav, da bi jih.

Če za trenutek ostanemo še pri primerjavah – Gainsbourg je posnel reggae album, Tellier pa zdaj s ploščo 'L'Aventura' album, s katerim se opre na bossa novo. Nekaj podobnega s svojimi priredbami sicer že nekaj let počnejo tudi njegovi rojaki Nouvelle Vague, toda medtem ko se jo ti lotevajo precej lahkotno, je Tellier k snemanju svoje nove plošče pristopil precej bolj angažirano. Dobršen del jo je posnel celo v Braziliji s tamkajšnjimi glasbeniki in cenjenim aranžerjem Arthurjem Verocaiem, njihov doprinos pa se sliši predvsem skozi tipično brazilsko ritmiko in dramatične godalne aranžmaje, ki niso daleč od tega, kar so nekoč počeli tropikalisti. No, kljub temu da se je Tellier snemanja plošče lotil zelo angažirano, 'L'Avnetura' ni le kakšna drugorazredna kopija nam dobro znanih brazilskih muzik. Sam pravi, da je z njo prej kot spomin na svojo izkušnjo z brazilsko glasbo hotel zabeležiti naivno spoznavanje Brazilije iz svojega otroštva, nekakšen beg pred njegovim tedanjim francoskim vsakdanom. A temu tokrat ni ušel v celoti, saj je pri snemanju 'L'Aventure' sodeloval tudi z Jean-Michelom Jarrom in Phillipom Zdarom, sicer polovico dvojca Cassius, ki sta mu pomagala ohraniti stik s francoskim (sint)popom oziroma z izrazom, s katerim se je prikupil svojim privržencem. In to ravnotežje med Brazilijo in Francijo je ujel izvrstno. Na prvi posluh nove skladbe ponudijo vtis razmeroma konvencionalnega, ne pretirano zvedavega popa. Samo po sebi ni v tem sicer nič spornega, toda obenem je v njih polno drobnih detajlov, ki poslušanje naredijo zanimivo vsakič znova. Ker je večina skladb v povprečju dolgih pet minut in več, najdaljša celo štirinajst, je bolj ali manj jasno, da Tellier z njimi ni ciljal na mainstream radijski prostor, pač pa verjetno najprej na neobremenjenega poslušalca, ki mu je blizu romantična, osladna francoska senzibilnost. Če bi se mu v kateri od skladb pridružila še Gisele Bündchen, bi bil 'L'Aventura' tako rekoč popoln album, toda podobnost z Gainsbourgom bi bila v tem primeru verjetno že preveč očitna. No, tudi brez Gisele je Tellier posnel enega letošnjih lepših albumov.