Record Makers, 2012

Francoski glasbeniki so vselej znali ustvarjati izvrsten pop in nobena skrivnost ni, da ima Serge Gainsbourg v Franciji malodane status božanstva. Zato ni presenetljivo, da so njegovim naukom vselej sledili glasbeniki, ki se tako ali drugače spogledujejo s popom. No, če bi iskali Gainsbourgovega pravega naslednika, ne bi mogli spregledati prikupno norega, ekscentričnega poeta, skladatelja in multiinštrumentalista Sebastiena Tellierja. To zelo dobro vedo prav Francozi, ki so ga pred štirimi leti kot svojega predstavnika poslali celo na Evrosong, s svojo glasbo in pojavnostjo pa je številne privržence našel tudi zunaj meja svoje domovine. V vlogo novega boga se je Tellier s svojim četrtim dolgometražcem 'My God is Blue' postavil kar sam. Se sliši pompozno? Napihnjeno?

Tellier ima rad konceptualno zasnovane plošče. To je doslej v najlepši podobi potrdil z angažiranim albumom 'Politics', pa nekaj let pozneje s hiper hedonističnim albumom 'Sexuality' in to še enkrat bolj potrjuje z novo ploščo 'My God is Blue', na kateri se močno spogleduje z duhovnostjo in širi Resnico. Sam pravi, da se mu takrat, ko se usede za klavir, ko v naročje vzame kitaro in ko se loti komponiranja, odpre preobsežen prostor, zato preprosto rabi konceptualno oporo. In kakšno resnico Tellier širi z novim albumom? V tisti najbolj preprosti, neposredni filozofiji je to ljubezen. Sliši se klišejsko in pocukrano, toda če kdo, potem so ljubezen vselej najlepše interpretirali prav francoski glasbeniki. Podobno kot Gainsbourg tudi Tellier ljubezen razume kot kontrasten spoj romantike, veselja, žalosti, razumevanja, perverznosti in hedonizma. Vse to izvrstno upodobi tudi na plošči 'My God is Blue', s katero svoje razodetje namesti v koncept »modrega zavezništva«, nekakšne konkretizacije svobode. Utopičnega prostora, v katerem bo vsakdo lahko izživel svoje fantazije, v Tellierjevem primeru ultimativnega odraslega, zrelega tematskega parka, napolnjenega s čutnostjo in norostjo. Resnici na ljubo se to sliši zelo egoistično, toda Tellier, tako kot vsak drug glasbenik, pač ustvarja svojo pot, svoj svet.

In k ustvarjanju sveta po njegovih željah vzpodbudi tudi poslušalca. Čeprav se ukvarja s kompleksnimi vprašanji, s svojo, vsaj na površju razmeroma enostavno glasbo, nagovori tisto najširšo publiko. Publiko, ki ceni dobro pesem. Ob tako napihnjeni konceptualni premisi bodo posamezniki Tellierju gotovo očitali pompoznost, toda tej bodo v njegovi glasbi, sporočilih in nenazadnje pojavnosti pač spregledali element samoironije, celo parodije. A vsega vendarle ni moč zreducirati na prazno, sicer duhovito zabavljaštvo. Kljub lahkotnosti na površju Tellierjeva glasba in poezija blestita tako skozi prizmo forme kot vsebine. Kolega iz glasbene redakcije je v misli »to je glasba, kakršno bi rad delal dvojec Air pa mu to ne uspe več. Gotovo mu zavidata.« lepo strnil Tellierjevo mojstrsko pisanje pesmi. Ni naključje, da so mu vse albume objavili pri založbi Record Makers, katere soustanovitelj je prav dvojec Air. Zasluge za to, da glasba z novega albuma sledi aktualnim trendom pop, oziroma syntpop produkcije, si tokrat lasti Ed Bangerjevec Mr. Flash, ki je uspešno zamenjal Daft Punkovca Guy-Manuel de Homem-Christa, producenta prejšnje Tellierjeve plošče. Po novem so skladbe zato slišati nekoliko manj kičaste, ali še raje – kič se pojavi le še tam, kjer ponudi neko dodano vrednost. V ravno pravšnjem odmerku, da se glasba izogne nepotrebni aranžmajski pretencioznosti, ki pesti dobršen del sodobne pop produkcije. Če vam je torej blizu ideal popolnega pop albuma, potem preprosto morate slišati ploščo 'My God is Blue'.