Opium Records, 2021

Splošen opis moščanske trojke, ki ga najdete ob spletni različici nocojšnjega albuma, dovolj točno in izčrpno opiše nekaj žanrskih smernic, v katere se formalno vpisuje Second Bisexual Murder. Rokovski trio je zvočno udaren, a ne plehko vesel, poprime za zagruvane ritme, obrzdane s kitarsko psihedelijo, ki se občasno potrdi tudi v besedilih, postpunk pa je danes tako ali tako lahko vse, kar je zapustilo območje navzven usmerjene jeze in antisistemskih deklaracij. A medtem ko so prav vse omenjene oznake celo starejše od obdobja grungeevske vseenosti in oziranja vase, nas njihova raba daleč od splošnega orientirja zlahka spelje v napačne smeri. Orientacija je lahko ustrezna, a ločena od terena, na katerem se želimo orientirati, ne pove veliko. Ko temu dodamo še splošnejše značilnosti postžanrske in postsubkulturne internetne krajine, nam lahko hitro spodrsne v le na videz smiselne zahteve po novem in aktualnem. Tem je smiselno popustiti le tako, da zagrabimo zver samo, golo in brez lovske zvijačnosti klasifikacijskih kletk: iz kakšne aktualnosti govori točno ta trio in k čemu nagovarja našo?

Second Bisexual Murder si članstvo, plac in verjetno tudi del življenjske izkušnje delijo z letošnjima klubskima maratoncema Cogito ergo Sex, a se omenjenima približajo predvsem v strasti do določenega obdobja težke in glasne kitarske glasbe. Morda celo do obdobja, ko se ravno nizanja rokovskega izraza nehajo meriti v obdobjih in vplivih, sama izpoved pa se usmeri k prepletu osebnega in živetega. V izkušnji domačega kitarskega zvoka gre pri omenjenih – če odštejemo nekaj trdoživih in verjetno nikoli poniklih subkulturnih plemen – morda kar za majhno vrnitev podtalne distorzije, kakršno so pri nas še pred desetletjem ali dvema predstavljali bendi, ko sta Štirje pravi dedci in Crazed Farmers ali odmevnejši Dicky B. Hardy in Hic et nunc. A medtem ko so bili našteti in nekaj drugih tako ali drugače ukoreninjeni v tedaj še živeči klubski kulturi decentraliziranega domačega podtalja, so v današnjih razmerah enake korenine mnogo bolj atomizirane in redke. Tako dedci kot farmarji, še bolj morda dickyji se s tega vidika danes zdijo več kot le časovno oddaljeni. Pripadajo neki izkušnji, ki jo je mogoče obuditi, a ji je svobodno internetno okolje žanrske tržnice sredi mestne klubske puščave vse prej kot naklonjeno. 

Zato je verjetno bolj kot izkušnja slovenske metropole tu ključna lokalnost vadbenega in družabnega prostora ljubljanske industrijske cone oziroma Detroita, ki namesto precej zamrle scene ponuja zatočišče nekaterim znanim in morda še ne tako znanim kitarskim muzikantom. Med opaznejšimi je tu Matej Hočevar za bobni, ki se mu ob basistu Branislavu Paniću v osrednji vlogi pridruži kitarist in vokalist Iztok Vrenčur. To, da se lahko trio prav zdaj usede v svojo aktualnost, pa lahko pripišemo dojemanju intime in prijateljskih krogov ne kot pobeg, ampak prej kot področje in izvir trenutnih družbenih in političnih bojev, čeprav ti v besedilih niso posebej naglašeni. 

Namesto tega nas Second Bisexual Murder brez okolišenja in praznih dihotomij takoj povabijo na ples, ob katerem se redek vokal poetične govorice enakovredno zliva v pletenje drvečega basa in masivnega zida kitarskih distorzij. Povabilo ohranja smisel ves tok plošče, ki ji dodatne sloje dodajajo enkrat premišljena kitarska plastenja, drugič pa dobro umeščeni prehodi. Strukturno izstopa nedavni RŠ hit Drip, ki melodično in vokalno še najbolj prevzema obliko pesmice, a bi vrhunce albuma Velvet Exposures vseeno raje postavili drugam. Na primer v ekstatične vrtince kitarskih uvodov epskih razsežnosti, ki uvedejo komada Juice in Chainsmoker, oziroma njihove razplete, po katerih se tendenca obeh komadov polagoma, a opazno spremeni. Zaradi sorodnih prijemov se album ne posluša več toliko kot zbirka pesmic z jasnimi značilnostmi, ampak prej kot niz kratkih potovanj, komadi pa bolj kot zaključene enote vpeljujejo momente, ki celoto prelamljajo in spreminjajo v različna poglavja masivnih zvočnih pripovedi.