Sega Bodega: Romeo

Recenzija izdelka
26. 11. 2021 - 19.00

NUXXE, 2021

Salvador Navarettealias Sega Bodega, je zgodnje fene verjetno pridobil z udarnimi DJ-seti, močnimi beati in nonšalantno samozavestjo. Od tega začetnega obdobja, ki sta ga zaznamovala piljenje in raziskovanje producentskih sposobnosti na lastnih in tujih izdajah, se Sega Bodega počasi oddaljuje že od leta 2018 ter EP-ja self care* in prvenca Salvador. Pri teh izdelkih se je zgodil verjetno najbolj drastičen Segov premik od producenta do pevca in tekstopisca, pot, ki jo z danes obravnavanim albumom Romeo skrbno nadaljuje. Z osebnoizpovednimi besedili, metaforičnimi pripovedmi in ljubezenskimi temami, s katerimi bije boj med dobrim in slabim, romanco in realnostjo, Sega Bodega počasi lupi ovoje ega. 

Romeo je v glasbenih temeljih bratsko blizu lanskemu samonaslovljenemu predhodniku Salvador, saj zvočna gradnja sloni na elektronskih hibridih, unikatnih beatih, prodornih bas linijah in mehkih autotunanih premazih. Na podlagi te osnove Sega Bodega komade nadgrajuje z diametralno nasprotnimi zvočnimi elementi, kot so hardstyle v uvodnem komadu Effeminacy, deep house v skladbi Naturopathe in – na drugi strani spektra – nežen klavir v popoidni baladi I Need Nothing from You

Sega Bodega v besedilih nadaljuje počasno lupljenje metaforične čebule, ki jo je načel s Salvadorjem. Na njem odkrivamo predvsem njegove ambivalentne ali negativne lastnosti, tokrat pa nam svojih šibkosti in negotovosti ne razkrije tako neposredno kot na predhodniku, ampak motive zapakira predvsem v sakralne metafore angelov, pekla in nebes, ki služijo kot povezovalno tkivo njegove pripovedi. Album je namreč zastavljen kot posvetilo njegovemu namišljenemu dekletu Luci, ki predstavlja nek romantiziran in idealiziran subjekt ali več subjektov, ter odraz lastnega podcenjevanja in nesamozavesti v odnosu do njih, kar najbolj nazorno povzamejo verzi »...Heaven is a place you belong, I don't even know where I'm from, only seeing god when I come«.

Struktura albuma z evforičnimi hardstyle in EDM-vložki, postavljenimi v kontrast z nežnim klavirjem in kitaro, ne vzbuja občutka koherentnosti ali konceptualnosti, s katero se plošča, po opisu sodeč, želi predstaviti. Razpoloženjsko nihanje sicer dobro zastavi že prvi komad, Effeminacy, katerega notranja struktura nekako odraža strukturo celotnega izdelka. Je evforičen, umirjen, romantičen in antiromantičen. Je boj med idejo dobrega in slabega, med peklom in nebesi, ki v navidezni izgubljenosti najde pomirjujoč kompromis. 

Tokrat se ponovno vidi, da je Sega Bodega v prvi vrsti producent, ki dobro razume zvočni prostor ter ima odličen občutek za spajanje in dekonstruiranje, pa tudi za iskanje ravnovesja med minimalizmom in maksimalizmom v eksperimentalni elektronski glasbi. Ko pride do tekstopisja, pa lahko zaznamo še rahlo neizurjenost, saj se kdaj zateče k poenostavljenim strukturam in besednim kombinacijam. Toda obenem dobimo občutek, da se tega močno zaveda in zaradi svojega producentskega čuta ve, kako skladbo uravnovesiti, da ne učinkuje preveč pop ali klišejsko. Pri tem vseeno izstopata skladbi Um Um in Romeo, verjetno najbolj pop komada na albumu.

Zaradi širokega razpona zvočnih kombinacij in hibridizacije elektronske glasbe plošča hkrati vzbuja občutek dinamičnosti in novitete, pa tudi nekoherentnosti. Ob poslušanju imamo občutek, da smo ves čas na pred kratkim demoniziranem gumbu za shuffle – ravno ko plata postaja plesna, jo prekine balada. In ko izzvenijolažje, romantične in nekako katarzične pesmi ter mislimo, da smo na koncu, nas udari s pokalico Luci

Album pa nam ob vsem tem dogajanju da še eno poslastico: gostji. V komadu Neuropathe, navdahnjenem z deep housom, se pridruži Charlotte Gainsbourg z lastnim besedilom v francoščini, za njo pa smo deležni še dekonstruirane pokalice Cicada izpod prstov Arce in Sege, katerih sodelovanje je bilo glede na sorodnost njunih slogov in skupna poznanstva le vprašanje časa. Ti skladbi tudi nekako ponovno prekineta Segov ritem in miselni proces ter nas popeljeta v zabavne elektronske hibride.

Komadi velikokrat črpajo iz mainstreama, h kateremu spada EDM v pesmi Angel on My Shoulder, mehki spev v komadu Romeo ali pa počasna antiromantična balada I Need Nothing from You, v kateri stopnjevana večglasna harmonizacija spominja na boybandovske strukture. S tem se tudi oddaljuje od svojih kolegov in kolegic na sceni, kot sta Shygirl in Coucou Chloe, ter se po načinu ustvarjanja eksperimentalnega popa bolj približuje ustvarjalkam, kot sta Arca in FKA twigs. Sega Bodega torej v neki hibridni elektronski pop zvrsti ostaja v liminalnem glasbenem prostoru. 

Sega Bodega je nedvomno producent, ki s svojo domišljijo pri iskanju zvočnih kombinacij najde srednjo pot med znanim in neznanim, zato ostajamo zainteresirani in željni ponovnega poslušanja. Konceptualno in tematsko pa je Romeo pokazal, da Sega s slogom, najdenim že na albumu Salvador, išče zvočno in pripovedno kontinuiteto, s katero se je iz klubov dokončno umaknil v Salvadorjevo intimno doživljanje. 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.