Moonle Records, Vox Project in Agencija Konkurencija, 2022

V tokratni ediciji Tolpe bumov bomo prisluhnili hrvaškemu triu Seine, ki ga sestavljajo vokalist Ivan Ščapec, bobnar Dimitrij Petrović in basist Vatroslav Živković. Glasbeniki so 22. aprila pod okriljem neodvisne domače založbe Moonlee Records, francoske Vox Project in hrvaške Agencije Konkurencije izdali svoj tretji album, imenovan Naizust. Ta z vseobsegajočo preobrazbo načina izdelave glasbe – tokrat se podajajo v smer elektronske produkcije – zopet obljublja nekaj novega za originalno postpunk indie zasedbo, kar pa gre pri tem navzven ozirajočem se zagrebškem triu zdaj že pričakovati. Pa lahko svoje obljube izpolnijo že tretjič zapovrstjo?

Seine je bil v svojih rosnih letih srednješolski kantavtorski projekt zdajšnjega kitarista, klaviaturista in glavnega vokalista tria Ivana Ščapca. Leta 2016 sta se mu pridružila še Dimitrij Petrović za bobni in Vatroslav Živković z bas kitaro in elektronskimi elementi, leto kasneje pa je vzniknil bendov prvenec Sno sna. Ivanova prva solo dela so podobno kot omenjeni album Sno sna iz leta 2017 večinoma mešanica akustičnih kitar, lahnih bobnov in ponekod drugih elementov, kot so denimo elektronika in kdaj tudi zvoki harmonike, vse skupaj pa je povezano v celoto v barvah postpunk indieja. Album Sno sna so med drugim oklicali za indie punk, njihova druga izdaja, imenovana 22, pa se od prvih glasbenih produktov tria malo oddalji. Akustične kitare v večini komadov zamenjajo električne, bobni postanejo malo glasnejši, elektronika pa ponekod še bolj slišna. Trio se albuma loti v stilu trip hopa in rocka, kar je nekaj čisto drugega kot njihov prvenec, čeprav se v nekaj komadih še vedno sliši bendova mirna glasbena žilica. Na tokratni izdaji pa se Seine ponovno vračajo v stare vode – no, vsaj nekoliko.

Album Naizust je bil namreč skoraj popolnoma izdelan v računalniškem programu za glasbeno produkcijo, angleško DAW ali digital audio workstation. Čeprav smo ob takšni obliki glasbene produkcije navadno vajeni trših elektronskih komadov, se Zagrebčani razen za nekaj trenutkov ne spustijo preveč v rejverske in temu podobne vode. Bend že s prvim, umirjenim komadom Peripetija nakaže sproščeno pot, ki jo bo album ubral. Lahki bobenski gruvi in nekaj računalniških kitarskih zvokov se prelevijo v komad Riječ, ki je tudi edini na albumu, za katerega je trio posnel videospot v sodelovanju s produkcijsko hišo Fikus Film. Sledi mu pesem Zakaj, ki album iz mirne in malo bolj vesele atmosfere za minuto potegne v malce temnejšo smer, počasnim bobnom so dodani še malo bolj shizofreni elektronski in sintesajzerski elementi. Prav tako so vokali znatno sprocesirani in potemnjeni, namesto Ivanovega nežnega, visokega pevskega glasu slišimo družbenokritični narek o manjši vrednosti določenih ljudi, v ušesa in možgane se nam zasidrata povedi »zakaj ako nemam para, se osjećam k'o da manje vrijedim« in »zakaj sve kaj radim, tolko malo vrijedi«. S tem se trio zopet loti tematik s svoje druge plošče 22, na kateri so se posvetili temi denarja in problemov ter dobrot, ki pridejo z njim.

Tudi bendov prvi album Sno sna se je v celoti loteval določene tematike. Takrat so si za rdečo nit pisanja glasbeniki izbrali sanje. Tokratna plata pa se po besedah benda opredeljuje kot »konceptualna cjelina koja se bavi jezikom i riječima« – torej z jezikom in besedami. Tako bend na svoj način poveže vse tematike, ki se jih je lotil v svoji doslej zelo plodni karieri. Z besedami in jezikom dajemo stvarem pomen, moč govornega sporazumevanja pa je ena od značilnosti človeka, ki nas loči od ostalih živih vrst. Z besedami in jezikom tako dajemo pomen tudi sanjam in – na žalost nekaterih – tudi mnogim najbolj priljubljeni materialni dobrini – denarju. Stvari oziroma mitu, ki nas segregira po družbenih ravneh, na kar nas bend opozarja s komadom Zakaj. Besedam in strahu se posvetijo tudi v pesmih Automatsko pisanje 1 in 2, ki z vsemi skoraj distorziranimi sintesajzerji in zopet procesiranimi vokali zvenita tudi nekoliko bolj elektronsko kot drugi komadi na albumu. Z zadnjim komadom Situacija pa se bend znova vrne k svoji prvi plati, in sicer navidez sintetične bobne spremljata indierockovsko začinjena kitara in bas ter seveda Ivanov unikaten, nežen vokal.

Seine se tako znova postavijo v zanje nove čevlje. Vsa leta svojega ustvarjanja so bili Zagrebčani domači s konvencionalnimi inštrumenti, kot so kitare in bobni, na njihovi drugi plati se je to malce spremenilo, s tretjim albumom pa se iz svoje cone udobja oddaljijo še veliko bolj kot kadarkoli prej. Elektronske podlage so dokaj minimalistične, Ivan pa jih zna s svojim nežnim vokalom in privlačnimi besedami močno poživiti in zapolniti. Bend, ki se z vsakim novim albumom ponovno prelevi in obljublja nove balzame našim ušesom, je to obljubo tako kot v preteklosti tudi z albumom Naizust kar se da dobro izpolnil in dokazal, da v mnogih hrvaških in drugih okoliških medijih ni zaman imenovan za eno najbolj svežih perspektivnih zasedb našega lokalnega področja.