September trio: September trio

Clean Feed, 2012

September trio je, sodeč po pričujočem izdelku, nadvse prikladno ime novejše zasedbe kanadskega bobnarja Harrisa Eisenstadta. Prikladno je vsaj po površnem vtisu, saj so Harrisove kompozicije počasne in nežne in se jih drži že skoraj baladni prizvok. Vtis je celo tako očiten, da se piscu spremnega teksta k prvencu September tria ter njegovemu občasnemu sodelavcu, Nate-u Wooleyu, zdi vredno nanj opozoriti. Da bi ga obranil pred tovrstnimi klišeji,  Nate sicer proizvede drug kliše, ko Harrisa označi za razmišljajočega človeka, glasbo September tria pa kot glasbo za razmišljajoče ljudi. Zagotovo pa je kliše, ki je vreden ločitve od pričujočega izdelka, kliše intelektualizma, ki se zlahka prime tako izvajalcev kot poslušalcev jazzovskih muzik.

September trio se žanrsko v jazz vsekakor umešča, poleg tega pa bi ga težko iztrgali patetičnim nazorom, ki glasbo delijo med bodisi razum bodisi emocije. Le da se September trio tu prej nagiba v drugo, lirično stran. Če naj bodo take klasične opozicije že dopuščene, k njim zagotovo prispevata tako tempo kot harmonična zasnova preprosto zasnovane plošče. A po drugi strani to pomeni tudi dovolj prostora in časa, da se v njenih sedmih delih razvijejo kvalitete tria tako v posameznih prispevkih njegovih članov kot po njegovi kolektivni plati.

Trio poleg bobnarja Harrisa tvorita še prepoznaven newyorški saksofonist Ellery Eskelin, ki je s svojimi navdahnjenimi fraziranji in variiranji vseskozi močno prisoten, in mlajša pianistka Angelica Sanchez. Ravno spričo omenjene počasnosti igre tria pa dobi prav vsaka skladba dovolj časa, da se razvije v svojih raznolikih variacijah. Tako se govorica September tria počasi razvija skozi medigro preprostih, coltranovskih fraz, in kompleksne, vseskozi zastajajoče zgradbe samih kompozicij. V njih melodični linearnosti nemara še najlaže pobegneta pianistka in bobnar, ki jima je odtegnjena vloga ritmičnega ponavljanja, in tako raje zarisujeta nek počasi dihajoč prostor. Kolikor se vanj naseli saksofonistova igra, pa ta spet ne životari v klasičnih trikih, tipa tema-improvizacija-tema, saj Eskelin namesto refrena že tako ali tako raje uporablja posamezne fraze, ki mu namesto kot center služijo kot mesto občasnega povratka.

Kvaliteta tria je tako v previdno zasnovani organizaciji zvoka, to pa še dodatno poudarja tudi zgradba plošče. Njenih sedem kompozicij kljub samostojnosti nima skupne zgradbe, zato samo poimenovanje prej namiguje na eno samo kompozicijo, razdeljeno na sedem, četudi različnih, delov. Skozi njih se trio razgali v svojih različnih inačicah, saj v sicer enotnem zvoku ne zveni funkcionalno, njegovi člani pa ne zasidrani v ponavljajočih se vlogah. Prvenec September tria zagotovo ni privršal kot vihar v jazzovski svet – prej nudi vtis dalj časa oblikujočega se organizma, ki svoj globok zamah snuje previdno, a se hkrati izogne nadzorovanemu usmerjanju, ki ga njegovi člani pač ne potrebujejo.