Sepultura: Quadra

Sepultura: Quadra

Oddaja
19. 2. 2020 - 19.00

Nuclear Blast, 2020

 

Gotovo ni prijeten občutek, če veš, da kar lepo število ljudi komaj čaka tvoj nov album samo zato, da bi ga postavili ob bok klasičnim izdajam, ki so zdaj stare že dobrih dvajset let. Post festum pa povsod trobijo, da to ni več isti bend, da sedanja inkarnacija benda ne bi smela blatiti slavne zapuščine s svojimi novejšimi izdelki, da je čas, ne za častno, temveč kar prisilno upokojitev in tako dalje. A resnici na ljubo je to kar precejšnja izguba časa. Kar so Sepultura storili do leta 1996, je res zapisano z zlatimi črkami v anale metal glasbe, a tudi po tem letu niso zgolj sloneli na starih lovorikah. V duhu odločnosti, ki je zaznamovala Sepulturo že od samega začetka, sta kitarist Andreas Kisser in basist Paulo Jr. v družbi vokalista Derricka Greena ter treh bobnarjev, ki so se zamenjali v tem času, bend ponovno dvignila iz pepela, pri tem ohranila integriteto imena Sepultura in – roko na srce! – v večini primerov javnosti izročili jebeno dobre albume, katerih krona je aktualni, še čisto sveži Quadra, ki ga predstavljamo v tokratni Tolpi bumov.

Quadra temelji najprej na simbolu številke 4, za katerega je kitarist Kisser v neki knjigi prebral, da simbolizira rimski rek užij dan. Ta rek se namreč zrcali v delovanju benda, ki je vztrajen, ki vsega skupaj že od leta 1996, ko je začel na dnu scene, ne jemlje kot samoumevnega in ki kljub trdemu delu ter preprekam hkrati zmaguje na koncertnih prizoriščih in uživa plodove svoje zmage. Sama beseda quadra izhaja iz portugalščine in označuje prostor, v katerem se dogaja kakšna igra – recimo, nogometno igrišče ali boksarski ring s svojimi štirimi koti. Gre za prostor, v katerem se dogaja nekaj, kar je zamejeno z določenimi pravili, in v tem smislu bend pravi, da Quadra ponazarja družbo, v kateri živimo oziroma skušamo živeti sami s seboj in drug z drugim, pri tem pa hkrati sledimo zakonom in resnicam ter o njih tudi dvomimo. Nekakšna refleksija današnjega časa torej.

Določeni razrahljani rdeči niti primerno album besedilno narekuje različne teme – tu so pesmi o depresiji, osebnih zmagah, zgodovini, uničevanju amazonskega pragozda oziroma vsega okolja, o politiki izolacije ali o pravnih sistemih modernih demokratičnih držav, o odvisnosti od zdravil in še marsičem. Vse različne teme so porazdeljene med štiri glasbene dele albuma, ki se začne s poklonom klasičnim thrashevskim koreninam zasedbe, nadaljuje s poudarkom na gruvu in izraziti ritmičnosti, nato se celo eksperimentalno poda v duha zadnjega predhodnega albuma Machine Messiah, izteče pa se v liniji močnega melodičnega izraza, ki ga uteleša predvsem čisto zadnji komad z albuma, v katerem se kot gostja na vokalu v družbi z Derrickom Greenom izkaže vokalistka zasedbe Far from Alaska, Emmily Barreto.

Album vsaj na besedilni in tematski ravni deluje izjemno razgibano, v glasbenem smislu pa je precej bolj enoten in koherenten. Torej, če ste iz ravno povedanega razumeli, da vas z novo Sepulturo čaka ena velika glasbena kriza identitete, ste na srečo razumeli narobe. Sepultura so kljub tematski dinamiki uspeli zgraditi zelo poslušljiv album, ki pa mu je treba posvetiti nekaj več pozornosti. Kitarist Andreas Kisser in bobnar Eloy Casagrande sta namreč uspela ustvariti zanimivo paleto pesmi, ki so si med seboj precej podobne, a boste v vsaki slišali detajle, ki pesmi jasno razlikujejo med seboj. Enkrat bodo to klasične akustične kitare, drugič izrazita tolkalska razgibanost, tretjič se bodo priključili epski zborovski elementi, ki vas bodo spomnili na Carmino Burano ali celo dela zasedb Dimmu Borgir oziroma Behemoth, potem se bodo pojavili izjemno udarni, a nenaravni bobnarski ritmi, ki bodo res zahtevali veliko stopnjo vaše pozornosti.

Če se zdi, da uvodni komad Isolation napoveduje poklon albumoma Beneath the Remains ter Arise, pa nato pesmi Capital Enslavement ter Means to an End zapeljeta v ero albumov Chaos A. D., Roots ter Against. Močno izstopa inštrumentalna skladba Pentagram, ki se jasno ozira nazaj k daljni plošči Schizophrenia, plošča Nation pa odmeva iz pesmi Raging Void. Zadnji dve skladbi, Agony of Defeat ter Fear, Pain, Chaos, Suffering, pa sta čisto nadaljevanje albumov Kairos ter Machine Messiah. Veliko informacij, mar ni tako? Seveda je! A po zaslugi natančno zgrajenih in mojstrsko aranžiranih novih pesmi bodo vse te kaotično raztresene reference zlahka našle pot v vaše glave.

Zlahka trdimo, da je bobnar Casagrande tokrat zasedbi pomagal ustvariti enega bobnarsko najboljših Sepulturinih albumov tako stare kot nove ere, pa tudi s kitarskim delom je Kisser tokrat resnično demonstriral, kako zelo obvlada svoj inštrument in kateri vplivi presevajo skozi njegovo igranje. Vse to bi seveda izgubilo svojo moč, če bi Derrick Green z vokali vse skupaj pokvaril, a temu ni tako. Ob svojem primarnem orožju, torej kriku, Green drzno, vendar ustrezno vpeljuje spevne vokale, kruljenje, šepetanje in podobno, duet z vokalistko v zadnji pesmi pa je sploh drzna poteza, a takšna, ki prinese veliko nagrado; kot zaključek je namreč res mojstrsko vključen na ploščo. Pohvaliti moramo tudi izvedbo miksa s strani Jensa Bogrena, ki je zadnja leta med drugim sodeloval tudi s Kreator in Amon Amarth, ter mastering Tonyja Lindgrena. Oba tehnična sodelavca zasedbe sta uspešno zaokrožila poseben in izstopajoč zvok albuma, kar v metalu 21. stoletja, ko vse deluje, kot bi se vsi bendi posluževali istih studijskih prijemov, ni majhen podvig.

 

Sepultura - Means To An End

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness