Reprise/Serjical Strike, 2012

Eden najmarkantnejših likov rock metal scene, armenski pevec Serj Tankian, spet doliva olje na ogenj svoje žareče glasbene kariere, s soljo tre odprte rane ortodoksnih fenov System Of A Down in se s Harakirijem pripravlja na morebitni harakiri.



Harakiri je namreč tretji solistični album, ki je izšel pred dobrim mesecem dni in prvi po simfonično rockovskem Imperfect Harmonies, ki je poleg Elect The Dead Symphony v popoln obup pahnil še tiste oboževalce, ki so mu dajali dolgoročen kredit. Že takoj na začetku je potrebno potegniti odebeljeno ločilno črto med zvočnim izrazom System Of A Down, armensko-kalifornijske metal atrakcije in solo sadeži njihovega frontmana Serja Tankiana, ki so se, čeravno se mnogi težko sprijaznijo s tem, odkotalili daleč od drevesa omenjenega benda. O njegovi sprejemljivosti pri poznavalcih drugih zvrsti, za katere je le kričeč pajac, pa sploh ni vredno trošiti ne črnila ne etra.

Harakiri je izšel kot prvi od njegovih kar štirih najavljenih albumov v tem letu. Tankian, drastično ambiciozni raziskovalec mnogoterih žanrov, je namreč za kasneje napovedal razširitev svojega opusa z jazz albumom Jazz-Iz Christ, orkestralnim Orca in tehno funkovskim Fuktronic. Pri riskantnem manevru čudi tako količina albumov, kakor prepad med omenjenimi žanri, vendar pa je združevanje drugačnosti Tankianova specialiteta, saj smo bili že v preteklosti priča pridihom iz vseh vetrov, ujetih v konglomeratu System Of A Down. Štirilogijo odklonov je začel s Harakirijem, po naslednjih treh albumih, ki malce dišijo tudi po tekmi z drugim mega vokalistom Mikeom Pattonom, pa bomo videli, ali bo Tankian storil častni obredni samomor ali pa mu bodo priredili častilni obred.

Harakiri se navkljub pedigreju fenomenalnega vokalista ne nahaja ravno na metalskem delu glasbenega spektra, ampak je bolj hard rockovsko nastrojen in prepojen z različnimi glasbenimi vplivi. Je kombinacija na novo grajenih zvokov System Of A Down, s katerimi je dokazal, da strast še ni pogašena, in mehkejših, raziskovalnih odkritij solo kariere. Eden najbolj distinktivnih rock vokalov, ki se ponaša z raznolikostjo, ki sega od tihega soul petja do hitrega repanja, je še vedno brazgotinasta konstanta. Žal pa ni več jeznega šizofrenega lajanja, ki je bilo prisotno še na solističnem prvencu Elect The Dead.

»We fuck the earth and don't know why it cries«

Album je, tako kot prejšnje produciral Tankian osebno, ena glavnih značilnosti pa ostajajo provokativna  besedila, ki se dotikajo socialno-političnih tem in okoljevarstvenih problemov. Zemljo posiljujemo, nato pa se čudimo, zakaj hurikani divje igrajo in tornadi derviško plešejo. Harakiri odpira komad Cornucopia, ki  bi ga brez težav lahko kopirali v speštano bučo Billyja Corgana, saj gre za zmes rušilno razvitega kitarskega pulziranja in jasnega vokala. Izvidnica plošči so bili trije singli. Figure It Out, med njimi, rapidno-ognjeni metal core, ki obuja duhove Tankianove zgodovine s pomočjo megafona. Na isti liniji sta še Uneducated Democracy in melodično punkerski Butterfly. Rdeča nit v karieri tega v Libanonu rojenega in v ZDA živečega Armenca je bilo odkrivanje zvokov vzhoda, katerega barve tokrat brani komad Ching Chime, vagon infantilnih rim, ki hoče iztiriti iz čvrste rock kompozicije, tendence k eskapizmu pa kažejo še operetno naravnan Reality TV in mehko akustični Deafening Silence, pred katerim nam Tankian v Occupied Tears odpira slepe oči: »Are we all blind? How can you just occupie another child stare?«

 

Če povzamemo - Harakiri je Tankianov album, ki bo še vedno polariziral njegove poslušalce, vendar bodo vsi – tako tisti, ki jim ugaja energičnost in bombastičnost Toxicityja, kot tisti, ki so izbrali Elect The Dead - našli svoj kos užitka. Harakirija pa zaradi Harakirija ne bo poskušal storiti nihče.