Daptone, 2014

Sharon Jones je s svojimi Dap-Kingsi odločno zaorala ledino pri revitalizaciji in revivalističnosti novega soulovskega gibanja, razbohotenega ob začetku novega stoletja. Od takrat naprej je začela novosoulovska scena še kako živeti, svoja krila pa je razprostrla tudi znotraj polja popa, zlasti na britanskem otočju. Plaz novih soulovskih imen se je vsul in nase opozoril tudi pri založbi Daptone Records, ki izhaja iz ožjega jedra zasedbe Dap-Kings.

V dobrem desetletju si je Sharon priborila naziv nove soulovske kraljice, lani pa je tik pred izidom šestega albuma kot strela z jasnega udarila novica o njenem raku na žolčevodu, s čimer se je izid albuma „Give The People What They Want“ prestavil na začetek letošnjega koledarskega leta. Sharon Jones je ozdravela in že nastopa v živo, med drugim smo jo s priredbo komada „Goldfinger“ videli tudi v Scorscejevem filmu „Wolf of Wall Street“. 

Že naslov nam pove, da gre za zelo diskotečno, plesno soulovsko ploščo, ki se bolj kot v intenzivno osebnostno „soul“ izkušnjo, bohoti z močno in energično klubsko godbo, za katero pravzaprav ne vemo, ali izhaja iz šestdesetih let prejšnjega stoletja ali je povsem sveža. Melanholijo in zgodbe zlomljenega srca, značilne za zlato obdobje soula in za večino plošč Sharon Jones, sicer zasledimo v tistih nekaj redkih baladnih momentih, povečini pa gre za bolj uživaške tematike. Tekstovna opora se tako izliva v obe smeri klasične soulovske besedilne estetike – užitek in trpljenje. Emocionalnost samega žanra Sharon nadgrajuje s sijajno artikulacijo, močno in potentno vokalno prezenco ter surovim, hreščečim oz. hropečim vokalom, s katerim poudarja svojo čustveno vpetost v sicer dokaj direktne kompozicije, kjer ni prostora za daljše solaže in funkerska ter jazzerska dolga soliranja na različnih inštrumentih, čeravno nekaj krajših, predvsem trobilnih in pihalnih izlivov vseeno najdemo na albumu. Širino njeni močni glasovni prezenci dodajajo dinamični backvokali, ki se preko „vintage“ analogne produkcije spajajo v pestro vokalno celoto. Le-tej sledi s soulom izjemno podkovana zasedba odličnih studijskih glasbenikov, delujočih pod taktirko tihega šefa in producenta Bosco Manna, ki delujejo zelo uigrano, igrivo in kompaktno. 

Skozi 10 kompozicij in le dobre pol ure dolgo ploščo, ki je veliko bolj poskočnega tempa od svojega predhodnika, se močan vokal Sharon stilizirano potika okrog južnjaškega, memphiškega in philadelphijskega soula iz sedemdesetih let in svojo dušo išče tako v delu obeh soulovskih založb velikank iz zlatega obdobja – Staxa in Motowna. Začetek plošče je precej filmsko dramatičen, nato pa nas, brez lažnega odkrivanja tople vode, uspešno vodi preko uigranega in z vsako ploščo bolj nadrkanega banda, po klasičnem črnskem soulovskem svetu ljubezni, frustracij, upanja v ljudi in mir ter mešanice cinizma, idealizma in realnosti, do „downtempo“ konca.

„Give The People What They Want“ je dokaz rasti benda in odločnosti Sharon, da obdrži naziv novodobne kraljice soula, ki pa je vendarle malce preveč nagnjen h klubski mešanici starega in sodobnega soula in R&B-ja z elementi funka ter premalo intimen, zazrt vase, česar smo vajeni iz njenih prejšnjih albumov. Topla plošča, ki bandu vendarle pušča vsaj trohico več svobode in celo bluesovskih elementov, kot predhodniki blesti pri izjemni vokalni interpretaciji, kjer Sharon znova blesti in se odlično spaja z debelimi trobilnimi in vitkimi pihalnimi linijami. Album, ki je bolj kot za domače poslušanje namenjen poplesavanju in miganju bokov po klubovju, je logično in pričakovano nadaljevanje (z)godbe, ki se v konceptualni osnovi prezentacije pravovernega soula, zbranega z vplivov širokega spektra soula sedemdesetih, ne spreminja kaj prida.