Jagjaguwar, 2014

Ko sem leta 2009 prvič gledal nastop mlade Sharon Van Etten, so se njene krhke pesmi kar utopile v šumenju publike, ki tisti večer očitno ni bila pripravljena na subtilnost predvozačice. Sharon je namreč takrat predstavljala svojo prvo dolgometražno ploščo Because I Was In Love, na kateri je igrala akustični folk v slogu Berta Janscha, Joan Baez, Great Lake Swimmers in njene sodobnice Alele Diane. Navkljub temu, da je občinstvo s svojo glasnostjo nastop povozilo, pa so skozi motnje vseeno zasijale nekatere kvalitete gospodične Van Etten, ki njen umetniški izraz definirajo še danes. Takoj je bilo jasno, da gre za pevko z impresivnim, prelepim glasom, ki svoje frustracije in težave, globoko zasidrane v realnosti, najbolj učinkovito potepta tako, da jih, katarzično, spusti v širni svet.

Sharon bi na tej točki njene glasbene poti še najlaže primerjali z Angel Olsen, še eno asketsko kantavtorico, ki se je v zadnjem času opremila s spremljevalno zasedbo. Špartanskost plošče Because I Was In Love je Van Ettnova v letu 2010 oplemenitila s countryjaškimi prizvoki in navihanostjo indie rocka, potem pa vse skupaj pred dvema letoma s ploščo Tramp še bolj mogočno realizirala. Plata Are We There, ki je pod drobnogledom v tokratni Tolpi, v mnogih pogledih le prevzame štafetno palico, a v nekaterih ključnih aspektih vseeno naredi tudi korak v neznano. Na njej zopet najdemo oprijemljivo kresanje elegantnih, nežnih melodij z grenkimi, jeznimi narativnimi izseki, ki se občasno prelijejo tudi v sfere soničnega. Pomembno je to, da Sharon tudi v temnejših trenutkih ne zveni resignirano. Njene pesmi prvič preveva pazljivi optimizem, kot da bi se odločila, da v življenju obrne nov list, a hkrati o tem vseeno ni popolnoma prepričana.

Če se Sharon Van Etten v svojih besedilih še vedno odloča o naslednji potezi, pa to nikakor ne drži za zvočno podobo njenih pesmi, ki so skrbno premišljene in dodelane do popolnosti. Na prejšnji plošči si je Sharon žaromete delila z Zachom Condonom, Aaronom Dessnerjem in Julianno Barwick, tokrat pa je brez pomoči zvezdniških imen posnela enajst razgibanih, bogatih komadov, ki jih zaznamuje predvsem večja prisotnost klavirja in raznolikih ritmičnih prijemov. Taking Chances je odličen štiklc, ki ga odlikujejo odrezave, postpunkovske kitare, dreampopovske klaviature v slogu zasedbe Wye Oak in bobni, ki spominjajo na sintetičnost zgodnjih Beach House. V pesmi Tarifa, ki je poimenovana po malem španskem mestu, ki čez Gibraltarski preliv gleda na Maroko, se softrockovska pihala lepo ujemajo z besedilom o blaženi poletni romanci, stran od vsega in vseh. I Love You But I'm Lost je v svoji zanesenosti skoraj gospelska, medtem ko je Break Me potentna mešanica doživetih vokalov in skorajda shoegazevskega godenja.

Sharon Van Etten je po petih letih še vedno zvesta sami sebi, torej tisti Sharon Van Etten, ki je, ne glede na vse, zaupala v svoj glas in v svoje zgodbe. Razlika je v tem, da je v letu 2014 njena glasba tako veličastna oziroma tako popolno realizirana, da jo bodo tudi tisti najmanj zainteresirani težko ignorirali.