BB Island, 2014

"You'll have to send a strong goddamn wind to get rid of me " ... besedilo iz skladbe Owl.

Brooklynski dvojec She Keeps Bees predstavlja njegova osrednja sila – pevka, tekstopiska in kitaristka Jessica Larrabee. Družbo ji dela Andy LaPlant, ki je po sili razmer poprijel za bobnarske paličice. Vendar glede na prezenco, ki jo ima Jessica na odru, ne potrebuje nikogar, ki bi podprl njene aranžmaje. Zato recimo raje, da je vsak dodaten instrument poleg vokala in kitare obogatitev in razširitev njene osnovne zvočne podobe. Gospodično namreč lahko neredko vidimo na odru tudi brez družbe kakršnegakoli instrumenta, le z vokalom in, roko na srce, človek mora imeti kar nekaj poguma, da se tako postavi na oder. Zato ne čudi, da se med Jessicinimi vplivi velikokrat navaja Patti Smith, ki je v rokenrolerske vode neustrašno stopila že 40 let prej ali pa se jo postavlja ob bok PJ Harvey in Cat Power. Sem se lahko umesti tudi stilsko, saj premore vse od silovitih kitarskih linij pa do nežnih izpovednih momentov.

Duet She Keeps Bees ima za seboj že dovolj izdaj, da lahko verjamemo, da pri njunih aranžmajih in zvokovni podobi ni več naključij, ampak je vsak korak v določeno smer narejen zavestno, kolikor je to  pri čustveno nabiti glasbi pač možno. V »DIY« maniri kalita t.i. spalnični minimalistični blues rock že od leta 2006, ko sta posnela prvenec »Minisink Hotel«. Vmes sta sledili še dve polnovredni izdaji, in sicer »Nests« iz leta 2008 in »Dig On« v letu 2011. Glede na minimalno vključevanje vsega drugega razen glasu in kitare, albumi izzvenijo zelo raznoliko in tako sta iz ognjevitega »Dig On« prekočila na več umirjenosti na novoizdanem albumu »Eight Houses«.

Kot vsi prejšnji albumi, je tudi ta zaokrožena celota, hkrati pa smo priča seriji razpoloženj. Tako že v začetni skladbi nežni uvodni countryjaški zvok kitar v prehodnem delu zveni kot akustična verzija kakega grunge komada. V »Breezy« hitro prispemo do malo trših in hrupnejših zvokov kitare, ki jih spremlja sicer osnovno, a suvereno bobnanje. Velikokrat osnovne akordne strukture in preproste bobnarske intervencije zvenijo avtentično in surovo. Podoben zvok, kot v refrenu tega komada, se pojavi še večkrat na celem ploščku, navsezadnje pa je prav to njun zaščitni znak, ki jima je sledil tekom njune dosedanje kariere. 

Nova plošča se počasi in previdno premika od teh struktur, ki so sicer še vedno osnovna vez njune glasbe, saj poleg kitare zvok na albumu začinijo tudi drugi instrumenti. Novost je, da v nekaj delih klaviature izpodrinejo kitare kot glavnega nosilca aranžmajev, čemur smo priča na primer v komadih »Burning Bowl« in »Radiance«. Prav tako tudi v drugih skladbah razigran klavir ali brass linije minimalno, a na pravih mestih, obarvajo zvočne strukture. Zagotovo je k tako subtilni spremembi, ki ohranja njuno blues in rokenrol kitarsko središče, veliko prispeval producent »Nicolas Vernhes«, ki je sicer sodeloval že z bendi »Deerhunter«, »Dirty Projectors« in »Spoon«.

Na albumu gostuje tudi indie folk glasbenica »Sharon Van Etten«, ki sicer ne odpoje ključnih linij, vendar s svojim nežnim vokalom omehča Jessicin surov in čuten vokal. Sharon se, morda po naključju ali pa tudi ne, pojavi na komadih, ki sijeta iz povprečja. V skladbi »Owl«, ki je sicer aranžersko precej konvencionalna, se leno kitarsko ubiranje dopolni z umazanim seksi vokalom in prav tako s perfektno postavljeno saksofonsko linijo.

Četudi glasbenika posegata po zvoku garažnega rocka in bi ju lahko glede na opis stilsko postavili blizu »The White Stripes«, sta še posebej na zadnjem albumu nakazala čisto drugačno smer. Bolj »dušne« vokalne linije, večjo umirjenost in več melanholije ter predvsem manj rokenrola. Najverjetneje je svoj kupček k umiku proti folk glasbi pridalo tudi sodelovanje s Sharon, ki sodeluje tudi v zaključni »Is What It Is«. Album se zaključi s čudovito zračno skladbo z daleč najbolj direktnim sporočilom med sicer izmuzljivimi teksti: »…you are worthy, I am worthy ...«.

Na albumu Eight Houses smo priča celostno usklajenemu izdelku, ki je bolj raznovrsten kot njune prejšnje izdaje. Glasbenika se na posameznih skladbah pomakneta k drugačni zvočni podobi, kar začini celotno izdajo, po drugi strani pa ostajata vpeta v distorzirane in bluesovske kitarske riffe, brez katerih bi album izzvenel dolgočasno in brezenergično.

Glede na to, da smo v zadnjem času lahko priča poplavam elektronsko baziranih pevk, se po drugi strani kot kontradikcija pojavlja serija vokalistk, ki so navdahnjene z blues-folkom, črpajo iz pretekle glasbene zapuščine, a ob vsem tem zvenijo moderno oziroma so zazrte v prihodnost. Ena izmed njih je prav zagotovo tudi Jess iz She Keeps Bees.