Sub Pop, 2016

Po dobrih 15 letih delovanja se je Jonathan Meiburg, vokalist in kreativni vodja zasedbe Shearwater, odločil za odklon od povsem svojevrstnega odmeva, ki se je najbolj zaiskril na ploščah Paolo Santo, Rook in The Golden Archipelago. Na njih so se v minimalistični rabi pojavljala tradicionalna strunska glasbila, kot so ukulele, mandolina in bendžo, elektroakustična kitara, poleg tega pa še bas, klavir, ksilofon, klarinet in kalimba. S tovrstnim instrumentalnim repertoarjem, ki se je v posamičnih predelih skladb razlegel v agresivnejše eksplozije, je zasedba preproste hipnotične balade sprevrčala v bolj progresivne kompozicije.

Omenjeno albumsko trilogijo je vseskozi prevevala viharna multiinstrumentalna dinamika, ki se je razvijala v nepredvidljivi in kompulzivni maniri. Ta je bila vselej ilustrativna tudi skozi avtorska besedila, ki jih je Meiburg kot zagrizeni ljubitelj krilatih bitij običajno koval pod vplivom vtisov z ornitoloških opazovanj. Intelektualno metaforiko, ki je bila pogosto vezana na ptice in njihov neusmiljeni habitat, je Meiburg s svojim glasom neomejenega razpona še dodatno emotivno krepil. Spomnimo se denimo skladb White Waves, Hail Mary, Rooks in Black Eyes. Šepetajoče lebdenje nad bridkim odzvenom kitare ali klavirja in odrezavi kriki, ki so napovedali udarnejši instrumentalni razplet, sta bili tisti ključni kvaliteti, ki sta pri poslušalcu izzvali različne čustvene reakcije.

Občutneje udarnejši album Animal Joy je s sabo prinesel precej sprememb, ki so bile v nekakšnem sosledju z življenjskimi premiki v Meiburgovem zasebnem življenju. Prišlo je ne le do zamenjave nekaterih članov v zasedbi, temveč tudi do prehoda od manjše založbe Matador k večji Sub Pop. Meiburg je tedaj sklenil novo sodelovanje s producentom Dannyjem Reischom, zaradi česar je tudi zvok Shearwater izgubil prvotni minimalistični instrumentalni horizont, ki ga je nadomestila bolj pompozna indie shema. Meiburg se je na novem projektu otresel analognih inštrumentov in segel za digitalnimi alternativami, vendar zaradi tega plošča ni bila nič manj ganljiva. Animal Joy« je bil gotovo njegov najbolj izpovedni album, ki ga je opremil s čudovitimi klavirskimi aranžmaji in energičnimi naturalističnimi detajli, ki so deloma še ohranjali tradicijo s predhodne albumske trilogije. Po drugi strani se je v večini otresel dramatičnih kontrastov med tišino in eksplozivnimi razpleti in se oklenil koherentnih in zlahka zapomnljivih instrumentalnih aranžmajev, s katerimi je blažil tesnobo, ujeto med vrsticami metaforičnih tekstov.

Zasedba je znova samozavestno udarila v letošnjem februarju, ko so po štirih letih avtorskega premora izdali težko pričakovano ploščo Jet Plane And Oxbow. Poleg Jonathana Meiburga sta v zasedbi še vedno kitarist Lucas Oswald in bobnar Howard Draper. Med nastajanjem studijske plošče pa se jim je pridružil še skladatelj in tolkalist Brian Reitzell, s katerim si je Meiburg privoščil malce več drznosti oziroma celo nekaj odstopanja od ustvarjalnega izraza, s kakršnim nas je razvajal na albumskih predhodnicah.

Z uvodnim singlom Quiet Americans, ki se je pojavil na spletu nekaj tednov pred izidom plošče, je bilo hitro jasno, da je v zasedbi prišlo do tektonskih sprememb. Na novi plošči ni več sledu o njihovem spogledovanju z naravo. V novem repertoarju ni bilo več prostora za instrumentalno vihravost in vokalno krčevitost. Poslednji akustični odzveni, ki smo jih deloma še srečevali na Animal Joy, so bili nadomeščeni s sintetičnimi vibracijami. Plošča Jet Plane And Oxbow je bila namreč zastavljena kot odgovor na vdor digitalne tehnologije v svet posnete glasbe. Sintetične melodije, ki na trenutke spominjajo na Air ali Kraftwerk, so za Shearwater po eni strani alarmantne, saj se zdi, kot da nekoliko ogrožajo samo kreativno jedro, po drugi strani pa je ta izvenzemeljskost načrtna. Meiburg je to novo pretresljivo zvočno shemo uporabil kot parodijo oziroma zvočno metaforo, s katero je subtilno izrazil kritiko na ozko mislečo ameriško družbo in posledične politične bizarnosti.

Plošča Jet Plane And Oxbow v njihovem diskografskem repertoarju izstopa ne le po izvedbi, temveč tudi po obilici pojasnil, zakaj je takšna, kot je. Temu botrujejo drastičen odmik od izvornega izraza, neobičajno veliko recikliranih idej in plitkost tekstov v posamičnih skladbah. Digitalni instrumentalni milje, ki je tokrat ključen bistvu plošče, se zdi preveč agresiven, da bi jemal dih že ob prvem poslušanju. Vendar nas Meiburgov glas, ki ostaja neizpodbitno prepoznaven, vztrajno nagovarja k vnovičnemu poslušanju. Šele tako začnemo postopoma prepoznavati tiste ključne dragulje, ki nas ironično pripeljejo nazaj k začetkom. Skozi razvoj albumskih balad Blackchannels in Only Child se preselimo v obdobje plošče Paola Santo, ob skladbi Radio Silence kar lebdimo v oceanski atmosferi plošče The Golden Archipelago, z uvodno Prime in Glass Bones pa se vnovič znajdemo v divjini, kakršna je bila uprizorjena na plošči Animal Joy.

Ti bleščeči utrinki nas prepričujejo v to, da se k plošči vračamo in obračamo še preostale drobce odlike, ki so se morda pod senco naših uvodnih predsodkov skrili za melodijami sintetizatorjev. Iskanje tovrstnih niš na albumskih predhodnicah ni bilo potrebno, saj so bile plošče do potankosti konceptualno dodelane in njihov lesk je bil neposreden. Na njih ni bilo prepadov med vrhunskimi in povprečnimi skladbami, temveč se je na njih pojavljalo koherentno sosledje čudovitih baladnih melosov, ki so na svojevrstne načine dosegali svoje vrhunce.

Na Jet Plane And Oxbow se pojavlja ravno ta razkol, saj nekatere skladbe uvodoma sledijo konvencionalnim indie smernicam, ki bi jih lahko pripisali kateremu koli bandu znotraj ohlapnega žanra. Šele z vpeljavo Meiburgovega glasu postane zares jasno, da poslušamo Shearwater. Malo manj se jim je posrečil albumski singel Quiet Americans, v katerem je vokal preveč zapostavljen, pri skladbah A Long Time Away in Wildlife in America pa slišimo zametke idej s predhodne plošče. Sprevrženo bi lahko rekli, da omenjene skladbe osvetljujejo preostali nabor z albuma.

Že z Animal Joy je postalo jasno, da bo zasedba prej ali slej osvežila svojo zvočno podobo. Četudi se zdi prvi odzven plošče Jet Plane And Oxbow nekoliko invaziven, se po večkratnem poslušanju tudi za najbolj navdušene nostalgike najde melanholičen posladek.

Po štirih letih se zasedba na svojem drugem delu letošnje koncertne turneje vrača tudi v Ljubljano. Z novo zvočno podobo pa bodo pretresli tudi novo koncertno lokacijo. Ob poprejšnjem skromnem akustičnem instrumentariju je njihove koncertne potrebe zadovoljila Menza pri koritu, tokrat pa bodo prišli skupaj s hipnotičnim dvojcem Cross Record preobračati glavni oder Kina Šiška.