Monkeytown, 2017

Nemalo glasbenih smernic in imen je od padca zidu že vzklilo iz post-rave vzdušja berlinskega bazena. Mnogi so dosegli globalno prepoznavnost, le redkim pa je zavoljo žrtve široke popularnosti in vsakotedenskega nastopanja tudi uspelo ohraniti neokrnjenost primarnih glasbenih kvalitet. Šolski primer  vztrajanja v lastni zvočni integriteti je zagotovo René Pawlowitz alias Shed, ki svojo brezkompromisno diskografijo prek množice samozavestnih projektov nadgrajuje že zadnjih 15 let, odkar tudi buri duhove tako zagrizenih elektro nostalgikov kot tudi mlajšega techno živeža.

V vzhodni nemčiji rojen in po dolgo pričakovanem Vereinigungu prerojen, je Shed sobival  z večino pomembnejših nihljajev techno subkulture. Fotrovskem statusu primerne pa so tudi njegove izdaje, v katerih dokazuje, da je obujanje energijsko nabith jungle perkusij in melanholije rave veseljačenja osvežujoča metoda za hibridno revitalizacijo sodobne techno glasbe.

Bolečih spominov in nezaceljenih mladostnih ran v tokratnem večernem terminu ne oživljamo zaman, saj je nedavno po petletnem zatišju pri berlinskem Monkeytownu izšlo dolgometražno nadaljevanje Shedovega abonmaja. Prehod v novo založniško okolje naj vam ne dviguje pritiska, saj je novi založnik le materinska matica prejšnjega Pawlowitzovega sidrišča, založbe 50 Weapons, ki se je po petdesetih izdanih orožjih kljub množičnem fanbasu držala začetnih določil in predlani izvedla tragično samouničenje. Gre za homologijo angleškim poskusom Sandwellovega okrožja, ki so konceptualno zelo blizu tudi Shedovim nazorom, temelječim na stalnem prerojevanju zaležanih glasbenih smernic.

Podobno ideologijo že v naslovu izreka tudi aktualni dolgometražec, ki nadaljuje konfuzno tradicijo istoimenskega singla in lastne založbe. Tako Pawlowitz s frazo The Final Experiment ponovno provocira tiste oboževalce, ki se preprosto ne morejo sprijazniti z dejstvom, da je vsega lepega nekoč žal konec. S predpostavko zaključka glasbenih eksperimentiranj tako naslovnica morda nekoliko izrablja clickbaitovsko ekskluzivnost, ali pa gre za neko veliko bolj sofisticirano klofuto sodobni reklami v glasbi. Namen seveda ni jasen, je pa upoštevajoč Shedove iskrene persone in velike povezanosti z glasbeno sceno slednja verjetnejša in glede na jezikovno brezdlačnost v njegovih intervjujih tudi povsem nepresenteljiva. Sheda moramo seveda razumeti teko v vlogi poslušalca, selektorja in producenta kot tudi na višjih stopničkah založniške dejavnosti.

Neposrednih pomenskih pojasnil se izogiba tudi novi material, ki je močno zaznamovan z afterglowom mešanih občutkov. Ta bi se lahko enako aktualno navezoval na pretekli berlinski vikend ali pa na že davno pozabljene rejve. Take tematske nezbranosti smo vajeni že iz njegovih predhodnih izdaj, katerim pa je vsakršna vsebinska kritika zaradi velike zvočne svežine še dandanes oproščena.

Z IDM in easy-listening dnevnosobnim potencialom nova izdaja ponovno prestopa žanrske meje, kar pa bi precej težko označili za noviteto v Pawlowitzovem izrazu. Album prepletajo ušesu poznane melodije, ki v komadih Xtra in Extreme SAT  dosežejo višek nemške autobahn  melanholije, DJ-evska narativa pa jih vzdušno prepleta z značilnimi poldobnimi kick metrikami in sentimentalnimi pomiritvami retro zvenečih synth dronov. Pomanjkanje je čutiti predvsem s perspektive groova, saj pred monotonostjo techno repeticij razmeroma uspešno bežita le komada Flaf2  in Taken Effect.

Albumu tako do neke mere sicer uspe imitacija zvočne podobe preteklih izdaj, a žal v polje elektronske glasbe ne prinaša velikih estetskih pretresov. Dolgo brezmadežen maratonec je tako doživel svoj prvi zdrs, ki pa mu bo morda sledila prizemljitev večletne techno pravljice ali lepše povedano comedown po desetletnem peaku inovacij zvočnosti. Nujno je tudi poudariti, da je nepristranska sodba tako revolucionarnega in brezmadežnega muzičarja popolnoma nemogoča in zato ob novoizdanem materialu kljub vztrajnem izstopanju iz množičnosti žal ne moremo obuditi globokih eksistenco prevprašujočih afektov Shedovih predhodnih izdaj.

Na nek način se je Shed s precej povprečno ploščo izneveril svojemu večletnemu nasprotovanju ponavljanja glasbenih elementov in ugibanjem, da so vse najlepše pesmi že napisane. Ta drži, a se je hkrati nujno prevprašati tudi, če nam umetnik morda želi sporočiti kaj bolj optimističnega. Z izdajo namreč, ki se je tematika »konca« drži od naslovne glave do ritmične pete.

Kot je bilo že poudarjeno, je Shed pristaš zaključkov, ki preprečujejo zlorabo estetik zaradi izgube novosti in s tem stilske naveličanosti. Ni težko verjeti ali pa vsaj upati, da novi album začenja proces prevpraševanja samega psevdonima, lastne estetike in odmevnega trademarka, saj ta opušča idealizirano ikono lastne techno perfekcije. S tem publiko na nek način opominja na nujnost stalnega prevpraševanja estetskih smernic in nas tako opozarja, da popolnost ne obstaja in se lokalno uteleša le zaradi stalne potrebe množic po vsemogočnih vzornikih, to pa je najverjetneje tudi eno od sporočil Shedovega razbijanja lastnih temeljev.

Album tako odpira nov potencial za umetnikovo ustvarjanje in morda celo namensko zahteva presegajne ozkoglednega malikovanja značilne Shedovske inovative. S finalnim eksperimentom ustvarjalec lahko sporoča, da si želi novih začetkov, brez družbenih predizpozicij, polnih samoumevne hvale, ki so mnogokrat glavni strup zdravi rasti umetnosti. Na koncu pojem »konca« ironično obvisi v zraku in s tem dopušča svobodo v iskanju novega umetniškega podpisa. Eksperiment je tako morda res zadnji, a dopušča možnost za svetlejšo prihodnost, ko bo iz trupla uničenja zrasla sveža esetska forma, polna mladostne gorečnosti po prevpraševanju glasbenih pravil in zakonov.