50Weapons, 2012

Po slabih dveh letih se s tretjim dolgometražcem vrača berlinski techno samodržec Rene Pawlowitz aka Shed. Naslov albuma – The Killer – se zdi zastrašujoč, ne glede na to, ali nam zbuja asociacije v smeri pričakovanj ubijalskega zvoka ali razmišljanj o morebitnem ubijalcu določenih glasbenih smernic, ki so se še do nedavnega zdele neuničljive.

Le šest let je minilo od Shedovega prvenca, a imamo danes vseeno občutek, da v zobe jemljemo izdajo preverjenega in prekaljenega glasbenega producenta. Upravičeno?

Če prvi daljši album nemalokrat zrcali predvsem izvire navdihov, je Shedding The Past ponudil nekaj več kot zgolj to. Leta 2008 je v zmes ozračja iščočega se nadubiranega techna in preverjenih klubskih 4x4 tirnic vpadel kot precejšen tujek, a v isti sapi kot odlična materializacija idej, ki so v brbotanju rastočega berlinskega klubskega podtalja, seveda pa tudi v Shedovi domači sobi vrele že leta poprej. Že napol vajeni enobarvnih in premočrtnih, daljših diskografskih techno ekskurzov smo še dolgo strigli z ušesi, ko smo na eni plošči hkrati poslušali tako spoštljivo in v futuristično preobleko odeto referiranje na detroitsko preteklost kot zanimive odmeve že pozabljene ere break-beata in chill-tronike iz preloma tisočletja.

Za mnoge je bilo le vprašanje časa, kdaj bo berlinski techno-dub zvok nove generacije naplavil kakšno izstopajoče ime, in kmalu se je izkazalo, da je Shed kljub svojemu širšemu spektru zanimanj ali celo prav zaradi njega več kot zasluženo postal eno od najbolj sijočih. Čeprav se Powlowitz vloge zastavonoše temačnejših odvodov plesnega techno bita še do danes vztrajno otepa, prav tako kot prepogostih pojavljanj za DJ-pulti, to ni bilo dovolj, da vrabci na vejah že takrat ne bi začeli čivkati, da Berlin z njim na čelu ni več samo meka za producentske romarje z vsega sveta, temveč da postaja zvočna nirvana, ki se ji marsikdo od njih skuša približati.

Prvencu je sledila hiperprodktivna vožnja v več smereh. Verjetno z namenom, da bi na krajših izdajah nekako ločil avtorstvo posameznih glasbenih odvodov, je Rene oživljal vedno več alter egov. Pod nekaterimi imeni je še naprej brusil surove udarce techno koračnic, ki so med tem že postale zaščitni znak klubskega fenomena, imenovanega Berghain, in njihove založbe Ostgut Ton; istočasno pa pod drugimi prispeval lep delež k nadaljnjemu razvoju basovskih smernic tedaj že rahlo opešane dub in 2-step scene z otoka. Druga celovečerna plošča – The Traveller – je bila posledično v prvi vrsti nekakšna eksperimentalna zmes naštetega, pri čemer pa je vzpostavljala tudi dialektiko s prvencem in na ta način utrdila pozicijo techno zvoka, ki ga danes dojemamo kot nezgrešljivo Shedovega.

V obdobju od izdaje drugega albuma do tega, ki ga imamo danes pred seboj, se je na področjih, do katerih Shedova glasba sega in iz katerih se na neki način tudi napaja, zgodilo marsikaj. Medtem ko so se londonski klubski kalupi po navdih začeli vedno pogosteje obračati k housu, v določeni meri pa tudi k tipu techna, katerega reprezentant je danes prav Shed, smo lahko opazili, da je Ostgut Ton naposled le začel skrbeti za podmladek, ki se je posebej v smislu brutalnosti udarcev basovske noge in temačnosti atmosfere že povsem približal svojemu producentskemu vzorniku.

Album The Killer in Shedov odhod k založbi 50Weapons lahko morda razumemo tudi kot poskus odgovora na ta nekoliko negotovi trenutek.

Na plošči je sicer slišati, da je Shed svoje huronske udarce pripeljal do stopnje, ko jim mirne vesti lahko rečemo ubijalski, ne glede na to, da v smislu ritmičnih variacij prinašajo relativno malo svežine. A melodični vpadi, ki so že na prejšnjih ploščah sub-basovskim frekvencam dodajali potrebno ostrino, tokrat nekoliko zaostajajo. Čeprav so se principi, na katere jih vpeljuje v posamezne skladbe, do neke mere spremenili, zdaj prepogosto ne delujejo več kot smiselna dialektika z lastno preteklostjo, temveč kot vnovično prežvekovanje že prežvečenega.

S te perspektive se za zaključek vrnimo k uvodnim mislim recenzije in jih poskusimo parafrazirati z vprašanjem: mar imamo pred seboj najhujšega ubijalca na spreminjajočem se Divjem zahodu ali smo priča še zadnjemu napenjanju mišic poslednjega Mohikanca, ki se bržkone celo zaveda, da na tem zabetoniranem terenu nima več pravih izzivov?