On-U Sound/Tectonic, 2017

V nocojšnji Tolpi bumov se lotevamo drugega skupnega albuma dveh prepoznavnih obrazov britanske »sound system« in »bass« kulture, ki sta vsak v svoji dobi na lastno pest raziskovala in širila produkcijske potenciale znotraj žanrskih okvirjev duba in dubstepa. Na eni strani torej skoraj 60-letni veteran Adrian Sherwood, »miksolog«, ki je z vpeljevanjem inventivnih dub produkcijskih tehnik - predvsem pri rabi zvočnih efektov, kot so delay, tape delay in reverb - v 80. letih pustil pečat na platah zasedb Tackhead in Suns of Arga, na nekaterih post-punk projektih ter številnih izdajah različnih jamajških in drugih dub izvajalcev, med njimi tudi tokratnega gosta, Leeja »Scratcha« Perryja. Obenem je Sherwood sceno krojil tudi z leta 1979 ustanovljeno založbo On-U Sound in z izdajami imen, kot so Dub Syndicate, Asian Dub Foundation ali African Head Charge.

V drugem kotu pa imamo 20 in več let mlajšega Roba Ellisa oziroma Pincha, sicer iz Londona izvirajočega producenta in ustanovitelja založbe Tectonic, ki je po letu 2005 veliko doprinesel k vzpostavitvi britanskega dubstep zvoka in vzponu bristolske scene. Na novo je osmislil oblike samih klubskih muzik, raziskoval potenciale poliritmije v elektronski glasbi in postavil velik poudarek na atmosferičnost svojih produkcij, kar najbolje ilustrira klasika Quawwali. Kot so že poudarili nekateri recenzenti, gre skratka za dve prominentni figuri, ki izhajata iz različnih faz razvojnega kontinuuma scene, ki jo pogosto označujemo z ohlapnim terminom »UK bass«, zato njun prvenec Late Night Endless iz leta 2015 ni predstavljal nikakršnega presenečenja. Enako je bilo moč reči tudi za samo vsebino, ki je predstavljala bolj nekakšno okorno sopostavitev njunih produkcijskih slogov kot pa pravo sintezo.

Od njunega srečanja pred petimi leti in prve izdaje Bring Me Weed, eksemplaričnega in posledično dolgočasnega reggae dubstep štikla, sta producenta menda veliko časa posvetila skupnemu delu v studiu. Predvsem je šlo za iskanje skupnih poti oziroma poskus stapljanja posamičnih produkcijskih pristopov, z namenom kreiranja nekakšnega amalgama med Sherwoodovim živim »dubanjem« stare šole ter Pinchevim avdiofilskim pristopom k detajlom in modulaciji najnižjih frekvenc. In čeravno na pričujoči izdaji Man Vs. Sofa občasno še lahko razberemo dominanco enega oziroma drugega producenta, denimo bolj agresivno, klubsko orientiranost Pincha ob nabrejkanemu technu komada Juggling Act ali ob direktnemu, toda obenem teksturno bohotnemu bangerju Retribution, pa album do neke mere predstavlja prav tisto želeno sintezo njunih distinktivnih zvokov.

Zvočni inventar njunega drugega studijskega izdelka zaznamuje živahna dihotomija med zrnatimi »kicki«, detajlno dizajniranimi basovskimi linijami in občutkom za minimalne zvočne dražljaje - torej Pinchevim pristopom - in pa surovo, organsko esenco Sherwoodovih »klasičnih« dubov, ki spadajo v estetiko post-punka ter eksperimentacij 80. let. Če smo bolj konkretni, mislimo na pogosto delayane in v različnih fazah odzvanjajoče kitarske in klavirske motive, ploskanja in odmeve udarcev na snare boben. Kot eklatantna primera gre izpostaviti uverturo Roll Call in štikl Midnight Mindset, ki ne predstavljata ravno presežkov, sta pa v svojem prepletanju zgoraj omenjenih prvin spodobna primerka spojitve zvokov dveh generacij iste razvojne premice.

Man Vs. Sofa je na srečo precej oddaljen od ortodoksnosti klasičnega duba oziroma dubstepa. Na njem naletimo na resnično raznolik nabor tako ritmičnih kot tudi melodičnih motivov. Komad Itchy Face, eden recenzentovih najljubših, namreč temelji na repetitivnem vzorcu motorik ritma, odmevajočih snareov, elektronske statike in zasanjanih klavirskih motivov izpod prstov sodelavca Martina Duffyja iz zasedbe Primal Scream.

Pravi presežek albuma in potencialni hitič pa predstavlja štikl Lies z gostom Leejem »Scratchem« Perryjem. Predvsem gre tu pohvaliti ritmični aranžma, ki se od poliritmičnega obrednega motiva prelevi v polnokrvni electro dir v slogu Drexciye, ne da bi pri tem izgubil sanjavi karakter Perryjevih vokalnih prijemov, ki so dodatno podkrepljeni z osladno, toda povsem učinkovito saksofonsko linijo. Obenem gre kot najmanj navdihujočo točko albuma izpostaviti štikl Unlearn, ki se iz klasičnega dub uvoda prelevi v 4x4 klubsko koračnico s precej dolgočasno basovsko linijo, ki se ponavlja ad infinitum. Nič bolj navdihujoč pa ni niti zaključni Gun Law, ortodoksen predstavnik spojitve dub vokalov in dubstep podlag, na katerem gostuje MC Taz. 

Album sicer premore tudi bolj eksperimentalne produkcije, denimo diptih minimalistične Man Vs. Sofa ter pri footworku navdahnjene Charger, ob katerih se dvojec na repetitivnih ritmičnih ogrodjih posveča detajlnim manipulacijam hrupov, piskov in šumov ter večplastnim teksturam hrapavih sintov in nebeških klavirskih odzvenov. Nenazadnje pa je tu tudi adaptacija filmske klasike Merry Christmas Mr Lawrence, japonske legende Ryuichija Sakamota, ki se od pravovernega posvetila skozi nekakšno downtempo prizmo prelevi v dekonstrukcijo nosilnega klavirskega motiva, ki pa nima neke presežne vrednosti, čeravno v svoji melodiki in abstraktnosti spominja na raznotere sodobne odvode vaporwavea in trapa.

Man Vs. Sofa skratka predstavlja novo, v zadostni meri zanimivo poglavje v skupnem katalogu dveh pionirskih imen britanske »bass« kulture. Produkcijam tokrat puščata več prostora za nepredvidljivo meandriranje detajlnih zvočnih okruškov in ritmične variacije, obenem pa ohranjata ravnovesje med temačno atmosferiko Pincheve estetike in zadimljeno, sanjavo estetiko Sherwoodovih dubov.