SHINICHI ATOBE: World

DDS, 2016

Daljnega dvatisočprvega se je pri berlinskem Chain Reactionu – podružnici legendarne založbe Basic Channel - utrnila ena takrat ne posebej izstopajoča plošča. Sicer je bil v stilu založbe vanjo zarezan pravi gurmanski dub techno ambient, a v porastu tovrstnih plošč koncem devetdesetih je ni bilo težko zgrešiti. Kljub nepoznanosti pa je koristila bolj dolgoročnemu cilju: vzpostavitvi skrivnostnega imena. Ime Shinichi Atobe se je takrat prvič in brez ozadja pojavilo na policah ter nato izginilo z radarja; s prvimi sladokusci, ki so odkrili ta skriti dragulj, pa so se kmalu pojavile tudi špekulacije o pravi identiteti skrivnostnega techno samuraja, ki naj bi bil le psevdonim kakega drugega Basic Channel producenta.

Taka zgodba pride prav, kar sta še posebej začutila Sean Canty in Miles Whittaker, znana tudi kot Demdike Stare. Desetletje kasneje naj bi na Japonskem osebno izsledila Atobeja in iz njega izbezala dovolj materiala za nov rez zvoka, ki je v minulem času postal legendaren. Rezultat je bila izredno zaželena plošča Butterfly Effect, ki je v svoji omejeni nakladi na trgu dosegala visoke vrednosti. Hype je v tem biznisu močno orodje in z lahkoto človek podvomi o priročno izmišljeni zgodbici, a tu je bil trik v tem, da je šlo v resnici za presenetljivo kvaliteten kos glasbe, ki hypa niti ni potreboval in ob katerem se je morda kar lažje prepustiti skrivnostnosti, kot pa ugibati, kateri stari techno maček ustvarja pod psevdonimom.

Seveda Demdike Stare nadaljujeta zgodbo: v današnji Tolpi bumov poslušamo svežo zbirko ustvarjanj japonskega producenta, naslovljeno World. Ta relativno kratek album, ki šteje le dobre pol ure, sta letos poleti izdala preko svoje založbe DDS – Distort Decay Sustain. Sestavljen naj bi bil iz na novo odkritega Shinichijevega materiala, posnetega v zadnjih dvajsetih letih, kar lahko vzamemo kot pojasnilo za njegov čudaški, a privlačen brezčasni zven. Precej zasluge z ozirom na zvok končnega izdelka gre na tej točki angleškemu zvočnemu mojstru Mattu Coltonu, ki je tako pričujoči kot tudi pretekli album Butterfly Effect dobil v končni mastering brez navodil ali posvetovanja z založbo ali ustvarjalcem in zadevo na koncu zaključil tako rekoč „na blef“ - po občutku. Ko gre za elektronsko glasbo lahko tovrstno skupinsko delo predstavlja še posebej krut poseg v ustvarjalčevo izvorno zvočno sliko, a v tem primeru se zdi, da sta se mojstra na različnih koncih produkcijske verige znašla na isti valovni dolžini. Dejstva, da Shinichijev zloglasni čut za sožitje zvočnih tekstur precej dolguje dolgoletnim izkušnjam velikega imena na področju zvočnega inženirstva, ni lahko pogoltniti, a tako pač je.

Minimalizem na naslovnici tudi tokrat ne zavaja - a v kolikor je albumski predhodnik predvsem umeščal neko določeno zvočno sliko v razpon med abstraktnim in plesnim, gre pri World za čisto vajo v repeticiji ter ritmiki. Dogajanje zajema šesterica komadov; začetni uvod in pa pet zaporedno naslovljenih ’Worldov’, ki so osnovani na kratkih ponavljajočih se posnetkih – loopih. Pravijo, da dober loop prepoznaš po tem, ko po vsaj uri poslušanja še ne začne biti nadležen – detajl, ki mu Shinichi očitno gospoduje. Kljub površinski preprostosti in predvidljivosti komadi kar vabijo k nadaljnjemu poslušanju, k čemur gotovo pripomorejo tudi subtilne postopne spremembe v zvočnih plasteh, ki gradijo občutek dogajanja in zakrivajo očitno statičnost komadov. V vsakem trenutku je prisotno neko dogajanje, ki pritegne uho; bodisi nalezljiva sintetizatorska melodija ali interval, otekanje in pojemanje toplega analognega šuma, majhne spremembe v zaporedju bobnov ali pa ujemanje in razpadanje dveh ali več različnih taktov. Včasih se zdi, da je vsak komad mišljen za poslušanje ’na repeat’, saj so dobesedno vsak svoj svet, katerega vseh kotičkov ni mogoče temeljito raziskati v petih minutah.

Album otvori brezciljen, a tudi brezskrben sint-basovski uvod, obešen na plavajoče jazzovske akorde. Ritmično pojemanje šuma v ozadju le implicira tolkalsko osnovo, čeprav je komad v celoti brez bobnov. Ambientalno zamišljenost nato prekine bolj hrustljav house loop komada World 1, ki fokus prestavi v šumeče višine spektra, s tem pa odreže nekaj nizkih frekvenc, ki so v uvodu tako močno spomnile na Atobejev pretekli album. World 2 nato zopet menja tempo v nekakšno pridušeno techno koračnico, pretežno sestavljeno iz čvrstih izklesanih tolkal in minimalne melodične spremljave. Tretji svet dogajanje prezrcali; tolkala oklesti skoraj do dna in prvo linijo prepusti melodiki. Počez kitarsko zvenečih akordov udre s pristno indonezijsko gamelan vižo. Naslednji komad World 4 je bolj šolski primer housa z vlažno sintetizatorsko podlago. Zadnji, World 5, pa je s hipnotično, „latino“ zvenečo sinkopacijo bržkone najbolj nalezljiv na albumu, čeprav odsotnost basovske linije in bobna tu ni ravno ortodoksna odločitev.