Domino, 2016

Morda je v tekočem diskografskem letu s ploščo najbolj presenetila 81-letna folk glasbenica Shirley Collins. Po več kot 38 letih ustvarjalnega premora se je pojavila z dolgometražno ploščo Lodestar, s katero je med poslušalce razširila bridek srh pred minljivostjo. Skoraj vsi njeni sopotniki iz obdobja poznih šestdesetih in sedemdesetih let so pokojni ali so se poslovili od glasbenega ustvarjanja. Zdi se, kot da poskuša Collins z novim albumom uglasbenih tradicionalnih skladb po eni strani poustvariti žalovanje nad minulim in po drugi obuditi spomine na lastno ustvarjalno in zbirateljsko preteklost. 

Ustvarjalna zgodovina avtorice je morda za čas, v katerem je bila na ustvarjalnem vrhuncu, relativno skromna – v dobrih dvajsetih letih je izdala šest LP-jev, ostala dela pa so bila zabeležena kot EP-ji in sodelovanja na več ploščah različnih avtorjev. Album, ki ga velja omeniti, je gotovo Anthems in Eden. To je bil njen prvi uradni izid, ki ga je posnela s svojo sestro Dolly Collins. Sestri sta bili rojeni v Hastingsu v Angliji, v glasbeno usmerjeni družini zbirateljev. Največ sta se naučili od svoje tete Grace Winborn, ki ju je že relativno zgodaj seznanjala z lokalno tradicionalno glasbo. Njun nabor, ki se je z leti zbiranja in raziskovanja tradicionalne glasbe vse bolj širil, se je leta 1969 realiziral s ploščo Anthems in Eden, ki je izšla pri založbi Harvest. Posebnost te plošče je uporaba starih tradicionalnih inštrumentov, kot so viola, različni snemalniki ter posebna glasbila s tipkami, lutnje, trobila in pihala, za katere v slovenskem jeziku niti nimamo besedne ustreznice. 

Odtlej je avtorica skupaj s svojo sestro sodelovala na vse bolj ambicioznih projektih. S svojim drugim soprogom Ashleyem Hutchingsom, ki je bil poznan iz folk zasedbe Steeleye Span, je izdala naslednjo ploščo No Roses. Hutchings je takrat zapustil svojo matično zasedbo in k sodelovanju povabil člane zasedbe Fairport Convention - Davea Mattacksa, Richarda Thompsona in Simona Nicola. Skupaj so se kot spremljevalni band Shirley Collins sprva imenovali The Albion Country Band, za izdajo njene predzadnje studijske plošče Adieu To Old England pa je Hutchings poskrbel za preimenovanje v Etchingham Steam Band. V tej zasedbi sta še vselej ostajala Nicol in Hutchings, preostala dva člana pa so nadomestili kitarist Graeme Taylor, multiinstrumentalista Phil Pickett in John Sothcott ter izjemni goslač Ric Sanders. Z omenjenimi izvajalci se je Shirley vselej vračala h glasbenim koreninam tako angleške kot tudi ameriške tradicije, v katero jo je od sredine in do konca petdesetih let vpeljal muzikolog in zbiratelj Alan Lomax. Preden je nato konec sedemdesetih let zaradi zdravstvenih težav popolnoma opustila pevsko kariero, je z legendarnim Berthom Janschem leta 1979 izdala singlico The Mariner's Farewell. 

Po malem je v vmesnem času do današnjega dne vsake toliko časa od kod še prikapljal kakšen uglasben verz. Vseskozi pa je stik z glasbenim svetom ohranjala kot predavateljica tradicionalne glasbe. V goste so jo povabili tudi v projekt Davida Tibeta Current 93. Gre za eksperimentalni folk kolektiv, s katerim so med drugim sodelovali Nick Cave, Björk, Hank Williams III., Anthony Hegarty, Michael Cashmore in drugi. Shirley Collins se jim je z izvedbo pesmi »Idumæa« priključila na plošči Black Ships Ate the Sky, izdani pri založbi Dutro v letu 2006. 

V lanskem letu je nato izšla kompilacija 45 skladb, ki nosi naslov Shirley Inspired ... . Pri njenem nastajanju so poleg vizualnih umetnikov sodelovali številni glasbeniki, ki jih je Shirley s svojim udejstvovanjem tako ali drugače navdihnila. Avtorji, med katerimi zasledimo imena Angel Olsen, Graham Coxon, Josephine Foster, Sharron Kraus in norveški kolektiv Ulver, so na svojevrsten način interpretirali skladbe, ki jih je Shirley posnela v šestdesetih in sedemdesetih letih. Shirley Inspired … je bil uvod kickstarter projekta za dokumentarec o njenem vplivu na podobo folk glasbe v Angliji in ZDA. Film The Ballad of Shirley Collins v dvojni režiji Roba Curryja in Tima Plesterja je še v razvojni fazi, za nameček pa ga je upočasnil še njen novi album. 

Plošča Lodestar ostaja presenečenje ne le zaradi avtoričine pojavitve po dolgem zatišju, temveč tudi zaradi precej specifičnega tematskega okvira, ki si ga je tokrat zastavila. Pravzaprav gre za izjemno srhljiv in mrakoten mozaik tradicionalnih skladb, v katerem v ospredje silijo človekova nečimrnost, krvavo okolje ter pozdravi smrti. Avtoričin glas, ki še nikoli ni bil tako ranljiv, skozi zvočno okolje robustnih strunskih aranžmajev uprizarja scenarije, ki se običajno zaključijo s smrtjo ali umorom. Old Johnny Buckle je denimo poskoč(na mrač)nica, ki na vedri goslaški podlagi pripoveduje o nerodni smrti zakoncev Buckle.

S skladbo The Rich Irish Lady se je prvič srečala na terenu z Alanom Lomaxom v Apalačih v Virginiji. Pripoveduje o usodi bogatega dekleta, ki jo je doletela huda bolezen. Edini dosegljivi zdravnik, ki bi ji domnevno lahko pomagal, zavrne njeno zdravljenje, saj ga je sama vselej zavračala v njegovih snubitvah. Morbidne misli so ujete tudi v skladbi Cruel Lincoln, v kateri naletimo na vest o zlobnem obrtniku in usodi njegovih zlorabljenih delavcev. Plošča tako občasno izzveni kot pridiga ali kot zrcalo zamišljenih okrutnih figur v skladbah. In četudi je Death And The Lady prirejena renesančna skladba, zaradi avtoričinega krhkega glasu izpade kot njej lastni sentiment. Poleg tega avtorica ni našla izvirne melodije in jo je morala uglasbiti sama, kar v vzdušje skladbe vbije še več osebne pristnosti.  

Odzven plošče Lodestar je z izjemo daljše uvodne kompozicije vseskozi prepreden z rezkimi in okleščenimi strunanji, ki delujejo precej pogubno in surovo. Plošča je slikovit in vsiljivo nevzdržno zveneč repertoar posamičnih zgodb - petih pesmi iz Anglije in južnih ZDA. Razumeti jo gre tudi kot premišljen in avtorsko uglasben nabor skladb, ki jih je Collins zbirala dolga leta in jih s trenutnim navdihom združila v smiselno tematsko celoto.