SHISHI: NA X 80

SHISHI: NA X 80

Recenzija izdelka
21. 1. 2019 - 19.00

Samozaložba, 2019

 

Ob prihodu pete edicije festivala MENT smo se številni ljubitelji alternativne glasbe zopet spustili čez dolgi seznam nastopajočih in kmalu opazili tudi kaj, kar nam je vzbudilo dovolj firbčnosti. Odločitev, koga naj spustimo in koga naj ekstra preverimo, je tako še posebej lahka. Večino domačih nastopajočih že poznamo, a MENT nam vsako leto pripelje tudi kake zanimive tuje zasedbe … no, če niso zanimive, pa so vsaj zabavne. Med slednje bi gotovo prišteli tudi litovsko trojico ShiShi, ki se ponaša z otročjim nastopaštvom, kakršnega zaznamo tudi ob poslušanju njihovega prvenca NA x 80. Njihovo otroško naivnost s ščepcem trash estetike si bomo torej privoščili v tokratni Tolpi bumov.

Za razumevanje glasbe zasedbe ShiShi se res ni treba spuščati globoko v zgodovino skupine. Veteranke litovske alter scene Dominyka, Giedrė in Elena so si ustvarjalno gnezdo pripravile ravno v zasedbi ShiShi. In že kmalu se je porodila ljubka in zabavna mojstrovina, ki jo predstavljamo tokrat. Album NA x 80 nam ponuja 14 štiklov surovega indie rocka, ki v predelih meji na surf rock ali celo doo-wop.

Zvočno podobo albuma bi lahko opisali z elementom tenko režočimi kitarami, ki se s surovo produkcijo in v družbi harmoničnih vokalov prebijajo čez precej enostavne pesmi. Te so sicer na trenutke že tako enosmerne, da smo v opisu primorani uporabiti žal hudoben pridevnik - formulaične. Med prebijanjem čez album se na trenutke zazdi, da je NA x 80 pač demo posnetek, seveda zabaven, a hitro pozabljiv, čeprav je več kot očitno, da se trojica lahko pohvali z dobrim občutkom za glasbeni aranžma in kompozicijsko strukturo. V tem se izkaže tudi močna prednost trojice ShiShi pred številnimi drugimi skupinami s punkovske garažne scene.

Dekleta svojo ustvarjalno moč predstavijo z zabavnimi kitarskimi riffi, kakršni so tisti, ki jih slišimo v otvoritveni Water, koalasti Love ali demarcovski Na Na Na. Njihov očiten občutek za groove zaznamo denimo v komadu Slight Tension, v katerem je sinkopiran ritem na bobnih že tako čudaški, da se recenzent tudi po številnih poslušanjih ne more odločiti, ali izpade izjemno ali zares slabo. Sicer pa, ali je to sploh pomembno?

ShiShi se očitno ponaša z estetiko trasha, pa minimalnim trudom, vloženim v točnost igranja inštrumentov, in še bi lahko naštevali lastnosti, ki bi jih lahko pripisali tudi stari punkovski mentaliteti. A lepota glasbe zasedbe ShiShi je preprosto v tem, kako lahko prebavljiva in poslušljiva je. Na trenutke je že tako smotana, da ji je res težko karkoli očitati. ShiShi so ekvivalent humoristične serije iz poznih osemdesetih - neškodljive in občasno res prikupne.

Težava postane hujša, ko se poskusimo v njihovo glasbo poglobiti in ugotovimo, da česa otipljivega tu praktično ni. Z izjemo zabavnih pesmi in nekaj zanimivih kosov instrumentalnih aranžmajev ter vokalnih harmonij tu ni ničesar, kar bi spodbudilo karkoli drugega kot »… ok? in kaj zdej?«. Kot že rečeno, se ShiShi dokažejo kot talentirane pesmopiske, a so se najverjetneje v dobro trashevske estetike, surovega zvena in imidža otroške naivnosti odločile, da bodo v detajle vložile zgolj toliko truda, kolikor ga je res treba.

NA x 80 bi bil lahko vrhunski album, če bi se odrekel nekaterim skladbam, ki so res višek monotonosti. You Are, I Get Up in Don't Talk so tako pozabljive, da tudi po intenzivnem poslušanju ne pridejo niti blizu temu, da bi jim rekli growerke. Album bi morda bil veliko boljši ob pomoči kakega producenta, ki bi prednosti zasedbe ShiShi res znal izpostaviti. Na tem mestu se moramo sicer vprašati, ali gre za neznanje, lenobo ali zgolj estetsko odločitev. Če gre za slednje, potem je tukajšnji recenzent le tečen elitist, ki ob uživanju sodobne elektronske produkcije ne bo nikoli sposoben dojeti pristne in surove glasbe. Res žalostno ...

A ta tečen kritik se vendarle veseli prihajajočega nastopa litovske trojice ShiShi v klubu Gromka. Sumi celo, da bo tam končno dojel pravi čar njihovih skladb. ShiShi bi torej lahko bile ene tistih, ki se dokončno izkažejo šele na odru, ko tudi najbolj monotoni komadi lahko močno zaznamujejo izkustvo dne ali koncertnega večera. Vso srečo torej, vidimo se v Gromki.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness