Avian, 2014

Londonska založba Avian je na veliki techno oder stopila leta 2012, ko sta do takrat malce preveč zloščene vojaške škornje te mračne platforme umazala dva anonimneža: okisani brutalnež MPIA3 ter hipnotični in neizgovorljivi švedski dvojec Shxcxchcxsh. Oba projekta sta nadaljevala z zapoznelimi in pogosto naivnimi skrivalnicami, ki v techno krogih večkrat služijo preoblekam veteranskih producentov kot zavetju plahih mladcev. Podobno je bilo v primeru šefa založbe, producenta pod imenom Shifted, ki je večinoma zgolj funkcionalni techno nogi z (neuspešnim) skrivanjem skušal dodati nekaj soli. Pomanjkanja joda pa ne moremo očitati MPIA3, stranskemu in danes zaključenemu projektu britanskega železarja Trussa, ter neznanima Skandinavcema. Njuno ime izgovorjevalca namenoma postavi v neugoden, sikajoč položaj, podobno vižo pa uberejo tudi njuni skopi odgovori, ki se skupaj z zatemnjenimi fotografijami oddaljujejo in obenem mežikajo poslušalstvu. Manj humoristični so bili njuni glasbeni podvigi, ki so večinoma vrtali globoke predore, z grobim profilom in zelo malo odstopanji. Njun prvi LP STRGHTS pri isti založbi je lani navdušil predvsem izkušenejše poslušalstvo, ki se rado potrpežljivo vali po dolgih in temačnih zankah, zato je precejšnje presenečenje, da sta sicer ironična, a zelo stroga Šveda, povila enega najbolj navihanih in razgibanih techno dolgometražcev leta.

Bistveno več komadov sta Shxcxchcxsh na novem albumu z naslovom Linear S Decoded izkoristila za bistveno širše raztegovanje techno meha. Ta je napihnil svobodnjaško rejv nostalgijo, fino 90's atmosferiko ter sodobne tehnološke zvočne teksture. Z industrijskimi obrati in pripadajočo elektrončkarsko godbo se enigmatični dvojec na svojem drugem dolgometražcu rokuje precej bolj sproščeno in lahkotno. Surovo repeticijo nadomeščajo melodične abstrakcije, nagajiva in občasno klišejska izročila techna in IDM-a 90-ih ter goste ambientalne močvare. Slednje na podlagi prefinjene zvočne manipulacije občasno v uho prikličejo žlahtno melanholijo Buriala na praških, ponekod spomnijo na sproščenega Sheda po šilcu poljske vodke, spet tretjič pa pričarajo podobo prepotenega Actressa na pilatesu, večinoma s prepoznavnim oprijemom v nižjem registru. Če je uvod plošče Linear S Decoded sicer obetajoč rajc, a še brez maščobe, v drugem komadu takoj udarijo sikajoče klofute, šamarajoč plastične obraze berlinskega Berghaina, ki lahko ob tem dodajo zgolj "mehr, bitte". Nekolikanj zmeden "bitte" lahko ponovijo tudi mnogi instant darkerji, ki so v poplavi površinsko funkcionalnega techna v lovu na kredibilnost masovno zakopali v rudnike na severu Anglije, kjer pa British Murder Boys, Female, Scorn in sorodni pionirji pred najmanj desetletjem za seboj niso pustili dovolj rude za množična izkopavanja. Šveda že na prvem dolgometražcu nista posegala po mazanju obraza s sajami, temveč sta raje krepko poprijela za krampe in udarila v hipnotične globine, a očitno še pravi čas ozavestila, da sta podobno kot rudarji v bolj plitkih rovih trčila ob neprebojno plast, zato sta s komadi, kot je tretja skladba Wading Guise, v rovih navrtala ravno dovolj luknjic, skozi katere pronica svetloba, ki po melanholičnem kotu odboja spominja na mavrice iz 90-ih nad Sheffieldom in Leedsom.

S četrtim komadom skrivnostna Šveda zakopljeta v korenine svojega zvoka, čez katerega vprežeta temačne vokale, a s težkim orodjem ponovno ravnata lahkotno in razbijeta 4x4 matrico ter s sanjavim »padom« odpreta čakro 90's senzibilitete. Elocution je eden bolj plesnih kosov albuma Linear S Decoded in tudi eden večjih poklonov Shedu, ki je s svojimi psevdonimi v le dobrih petih letih ustvaril opus, ki bo še dolgo metal senco na sodobne tehnologe. Na tem mestu albuma prvi na pamet pade Nemčev projekt EQD. Švedski primež ne popusti niti pri Helical Dialogue, globoko pod nalomljeno izročilo pa nas na polovici plošče porine The Under Shore. Sproščena Šveda mežikata tudi s skladbo Sunny Day In Ostrogothia, kjer ne boste potrebovali sončnih očal, temveč baterijo, s katero v podtalju najdemo še distorzirano žalostinko Rudimental Retreat. Slednja prične zbujati dvome, da skrivnostni duo z melodičnimi skeči izgublja sapo, a dvome o pljučni kapaciteti ovržeta s hudomušno himno plošče, ki nosi ime This Hmming Raverie. Prava poletna pjevalica z nalezljivo melodijo in tako fluidnim tokom, da v ozadju dobesedno pušča.

Zadnji vic in enega vrhuncev plošče skandinavska anonimneža prihranita za konec. Zaključna skladba namreč nosi ime Monolithic Conclusion, iz techno podzemlja pa jo privzdigneta s tankočutnimi solažami, ki čez cel album dokazujejo, da sta Šveda sita arktične zime in samozavestno jahata tudi valove poletnih obljub. Po trinajstih skladbah ura odbije 56 minut in okrepi občutek, da dobro podmazan in zelo britansko zveneč dolgometražec s čvrstim avtorskim pečatom ob odsotnosti imen in ozadja še podaljša zasanjan polet prisrčne techno plošče Linear S Decoded. Shxcxchcxsh z naslovom drugega albuma in prefinjenim zvočnim modeliranjem samoironično presegata svojo temno preteklost ter trenutno evropsko techno obsesijo, ki v hlastanju za prepoznavnim izrazom praska po rjastih vratih metalurgije, za katerimi se smehljata lepo porjavela Šveda.

p.s. How do you guys suggest pronouncing your name? The Hs are silent. Except that, you do it like it’s written.