Avian, 2016

V tehno svetu in poljih eksperimentalne elektronike prikrivanje identitete ni nič novega. Švedski dvojec SHXCXCHCXSH to kriptičnost reflektira celostno, iz imena v videz, iz naslovov albumov in komadov v glasbo. Toda četudi je v njuni prezentaciji še toliko namigov na satiro in občutek drkanja v glavo, je njuna glasba vse prej kot fora. Ta abstrahiranost videza pa se zares dobro odslika predvsem v abstraktnosti njunega zadnjega albuma.

Po petih EP-jih, mixih za RA in Juno ter albumih STRGTHS in Linear S Decoded je SsSsSsSsSsSsSsSsSsSsSsSsSsSsSs tretji izdani dolgometražec in naznanja prehod v nekoliko bolj ambientalne vode. Enigmatičnost petnajstih komadov ustvarja podlago za inovativne pozitivne recenzije, kvaliteta pa se med drugim potrdi tudi z uvrstitvijo na 70. mesto stotih plošč leta 2016 pomembne platforme The Quietus. 

Kot celota se album nežno in smiselno preliva iz čustveno nabitih ambientalnosti v skoraj-tehno komade polne zagona, kjer se ritmika ustvarja bolj z nizanjem padov in synthov v ponavljajoče se enote kot s pravimi tolkalskimi formulacijami. Ob pozornem poslušanju opazimo, da se ta koherentnost ustvarja med drugim s pomočjo ponovitve določenega elementa iz predhodnega v naslednjem komadu. Včasih gre zgolj za ohranjanje podobne emocije, nekje drugje pa za specifičen zvok, ki je efektiran v drugačni maniri. Repeticija vzpostavlja določeno mero meditativnosti, ki bi zlahka ostala neprekinjena vseh 55 minut dolžine albuma, če ne bi SHXCXCHCXSH vsake skladbe zaključila skorajda odrezano in s tem prekinila vzpostavljen tok. Odločitev, ki se tako koherentno ponavlja na albumu, je očitno zavestna in še bolj utemeljuje dvojčevo nepodjarmljenost pričakovanim vzorcem. Atmosfero švedska producenta ustvarjata z malim številom elementov, ki pa jim s skrbno postavitvijo uspe doseči širok spekter razpoloženj.

Če ignoriramo okamenele značilnosti plesnemu podiju primernih kosov, tu zlahka najdemo tudi šopek takih, ki bi jih kakšen drzen DJ lahko zavrtel kot uvod, predah ali pogumen vložek v kakšnem zadimljenem podzemnem klubu. V dub prebliskih spominja na raziskovalno navdahnjene trenutke Burialovega opusa, s prepletanjem ambientalnih in tehno teženj pa prikliče v obzorje album 8 producenta Prince of Denmark, ki smo ga pravtako nedavno predstavili tudi v tejle oddaji na Radiu Študent. 

Inovativna uporaba elementov, kot so efektirani posnetki, ki spominjajo na zvoke spreja ali klokotanja kroglice v pločevinki, na oddaljene cerkvene zvonove ali elektro šok napravo vedno znova namignejo na določeno vstavljeno sporočilo in v vsakem poslušalcu sprožijo drugačen osebni spomin. Ritmičnost (ali pomanjkanje le te) pričara rudniške krajine, invazijo nezemljanov in melanholično skandinavskost Bergmanovih filmov. Sintisajzerji kljub skromnosti melodije pričarajo razpon od veselega, a pod vodno gladino zadušenega sveta do sentimentalnosti zapuščenega in opustošenega kamnoloma.

Kar se začne z obljubo atmosferične meditacije, nas tako popelje precej daleč, se tam zavrti v nekaj na trenutke tudi shizofrenih krogih in se nato zaključi spet nazaj v ambientalnem, ponudi mir, nežnost in - skozi mehko, v vse smeri naraščajočo repeticijo – tudi svojevrstno katarzo.

Tolpo bumov je pripravila vajenka Urška Preis.