Siavash Amini & Eugene Thacker: Songs for Sad Poets

Hallow Ground, 2022

Pisanje poezije s seboj povleče velikansko breme v obliki hrepenenja po besedni logiki, medsebojnem ujemanju vseh delov, tudi rimi in izčiščeni formi. Pogost je stereotip o pesnikih kot žalostnih in depresivnih osebah, ki na svet gledajo skozi drugačno prizmo kot drugi prebivalci tega sveta. Bolečino zaradi razhajanja z okoljem, v katerem se nahajajo, zdravijo s pisanjem pesmi, ki jih le redki, če sploh kdo, zares razumejo, ter z alkoholom in raznimi drugimi opojnimi substancami. Opojnost jim nemalokrat pomaga pri izlivanju besed, ki jim tako zelo težke ležijo na prsih. Pri tem opisu gre za precej ciničen pogled na umetnike, predvsem pesnike, ki nastane zaradi dobesednega branja, kar je ena od napak pri tipanju, preučevanju, opazovanju pravzaprav katerekoli umetnosti. 

Ameriški filozof in pesnik Eugene Thacker se je na podoben način lotil posvetila najljubšim pesnikom, med katerimi so Gérard de Nerval, Čuja Nakahara, Sadek Hedajat, Alejandra Pizarnik, Giacomo Leopardi, Mario de Sá-Carneiro, Džu Šudžen in Jean-Joseph Rabearivelo. Sodeloval je z iranskim zvočnim umetnikom Siavashem Aminijem na albumu Songs for Sad Poets, ki je prejšnji mesec izšel pri švicarski založbi Hallow Ground. Za Aminija takšna oblika sodelovanja ni nekaj novega. Pred dvema letoma je namreč na podoben način sodeloval s fotografom Nušinom Šafijem, in sicer za svoj doslej najbolj prepoznaven album A Mimesis of Nothingness. 

Eugene Thacker je za album Songs for Sad Poets vsakemu pesniku namenil po eno pesem, ki jih lahko preberemo, če pridobimo fizično različico albuma, Amini pa je te pesmi zvočno uprizoril. Besede so izrazijo v spojitvi dark ambienta in dronea, pri čemer si je glasbenik v skladbah pustil prostor in vnesel nekakšno odmaknjeno občudovanje, ki ga je pridobil med branjem poezije in ga na hieratičen način izlil v tekoče, počasne premike atmosfer.

Vzdušje glasbe je temačno, morda napotuje k nihilizmu, celo pesimizmu. Izraža skrb, trpljenje in napetost. Drone je vseprisoten, a ga mestoma presekajo glasni in ostri, dramatični vnosi ali skorajšnja tišina. S pomočjo analognega sintetizatorja Amini uprizori nekakšno iskanje, nas vodi skozi meglico nejasnih motivov, kot bi iskal končni cilj, predmet hrepenenja. V vsaki skladbi se pojavi crescendo, postavljen na konec skladbe ali pa v njeno središče, odvisno od besede, ki jo je uporabil pesnik in ki je povzročila bodisi vrh bodisi razplet.

Za bolj celosten vpogled v glasbo z albuma Songs for Sad Poets moramo prebrati Thackerjeve pesmi. Literarna in zvočna koncepta sta nastala sočasno in eden brez drugega ne moreta obstajati. Če brskamo po Thackerjevi pretekli ustvarjalnosti na področju pisanja poezije, izvemo, da je ta velikokrat pesimistična in se morda prav zato tako dobro ujame v sodelovanju z glasbenikom. Po drugi strani pa, če sodimo po zvočni plati in razlagah, kaj se dogaja s to glasbo, pa tudi po naslovu, poslušalcu pravzaprav ni ponujeno nič drugega kot poslušanje in branje pesmi, torej to, da slepo zaupa in verjame umetnikoma.

Album Songs for Sad Poets poslušalcu ponudi prostor, da zvoke sprejme skozi lastno prizmo in v njih najde svoje pomene. Obenem pa koncept albuma in predvsem njegov naslov že v začetku zamejita oris tistih, za katere so bile skladbe ustvarjene – žalostne pesnike, in s tem hote ali nehote usmerita naše čutenje in razmišljanje, kar lahko v dotičnem primeru tudi izniči čistost besed pesnikov. Resnica, ki jo umetniki izpričujejo skozi umetniška dela, ni niti lepa niti grda. Ni vezana za čas in prostor, je brez karakteristik, ki bi se jih človeški um lahko domislil.