SICK MMICK: Zgrešeno

SICK MMICK: Zgrešeno

Recenzija izdelka
5. 10. 2017 - 19:00

Samozaložba, 2017

 

Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo prvenec dolenjske verzije Sick Micka, ki si je zaradi lažjega razlikovanja od britanske barabe - vsaka podobnost je zgolj naključna - ime okrasil še z dodatnim m-jem. Sick MMick! Zločin, ki ga je zagrešil, je plata Zgrešeno, povita pa je bila pred kratkim, po le nekajmesečni nosečnosti. Tam nekje blizu pleterskega območja tišine se je torej svetu oglasil Sick MMick, čigar pojava bo mogoče kdaj omenjena tudi v Podgurskem komentarju Radia Študent.

Lotimo se torej tega nehvaležnega dela, asociativnega doumevanja in čutnega seciranja plate. Nocoj prihaja je pravzaprav pilotski komad albuma. Odpira ga čustveno nabit atom v stilu Nežnega Daliborja, ki se bo skozi plato cepil, v verižni reakciji pa bo vseskozi prisotna kitarska melanholija zgodnjih Sonic Youth – v primeru uvodnega komada kot fragment, ki te zasači v Ulici brestov – in ga nato iznenada preseka zlovešč bas v rokah Nomeansno Mame, ki hkrati še vpije: »Forget Your Life!« Kvaliteta zvoka ni v prvem planu. Ideja je važnejša in kasnejše poliranje bi komadom le odvzelo tisti demo sijaj. Za primerjavo vzemimo na eni strani Bad Brains in surovo okusno, vlažno podkleteno plato Black Dots ter na drugi strani v nulo upedenane avte razvajenih očkovih sinkov z najmodernejšimi feršterkerji, iz katerih so hrumeli brezhibni zvoki tretjerazrednega tehna ali turbofolka, ki bi se ga sramovali tudi v najodročnejših vukojebinah Balkana, kjer pa so bili te more odrešeni, saj po vsej verjetnosti niso imeli televizorja. Na tej drugi strani branika so se ideje bendov, ki v tistih časih niso bili dosegljivi na nosilcih zvoka, tolikokrat presnemavale iz kasete na kaseto, da je zvok šuma že prevzel oblast nad zvokom izvedbe, vendar je bilo to popačeno in zadušeno hreščanje ušesom še vedno milejše od viž, na katere so tripali prej omenjeni šminkerji. Na krilih šelestenja leti, s sladkimi verižicami in vrvicami obdan ter s plesnim Dance Mamblita-meets-Hissanol basom podkrepljen rokersko-punkoidni komad Kako bi kako ne bi. V pozor nas postavijo alarmi podmornic, ki so ladjam underground, in dub echo utesnjene soteske, iz katerih se s prostim padom izvijemo v zvočno pokrajino, ki dobi obrise Spiritual Pyrotechnics, Shyam ali A je to!. Geografske značilnosti jugovzhodne Slovenije pač.

»Kje ste bili? Jaz čakal sem vas, ves divji. Vas nisem videl že sto let. Niti vaša zrnca ne tečejo nazaj.« V Črvino, v kraljestvo črvov, nas popelje bas zloveščih vešč, ki se na koncu tunela zaslepljene lepijo na groovy luči in se s kitarskim rifom iz najboljših časov PJ Harvey ali Boba Moulda preobrazijo v razigrane metulje, ki frfotajo nad to sicer temačno pokrajino brez meja, Zgrešeno poimenovano. Komade, ki bi jih mnogi razvlekli, Sick MMick včasih konča brez predhodnega naznanila. Kot pri Tetrisu, v katerem se liki zlagajo v celoto, dokler se temelj ne poruši in se začne nova gradnja. Zgrešeno je tudi naslov centralnega komada, caveovskega povabila na ples, katerega rdeča preproga je nežna linija klaviaturskega organa, ki ga božajo zdaj akustične, zdaj z melosom sirtakija namazane roke podgurskih vil, ki v meglicah izgubljenega popotnika zapeljejo do bajeslovno pomlajevalnega gorjanskega izvira Gospodične, iz katerega je zagotovo pil tudi sam avtor. Čudodelno delovanje nas pripelje do vrha plate, do previsa, čez katerega se spustimo v izogib vračanju po isti poti. Zroč v Luno v levu uberemo bolj elektronski spust po hiphop beatih in rap rimah s kančkom primorskega naglasa, krepčamo pa se z nežveplanim vinom in lizanjem baterije. Mlajšim generacijam takšno početje sicer ni več poznano, a nekdaj te je ta stresni podvig lizanja 4,5-voltne baterije, obupnemu občutku navkljub, pač povzdignil v očeh sovrstniških mulcev.

Temačna Uroka era je rezultat psihoze zaradi življenja v času kolektivne paranoje, katere ujetniki smo. Delavce motrijo šefovske ujede, ki se ne zavedajo, da so sami najbolj želene trofeje. Lovci na stene namreč ne obešajo nagačenih vrabcev. Ti umirajo naravne smrti. Egoisti, ki bi šli za dosego svojih bednih, zanikrnih ciljev čez trupla, pač ne. »On kavo pije in se druži z boljšimi od sebe. Da bi spravil se čim višje, se postavi v hierarhijo.« Pisarna je po analogiji norišnica, se pravi Let nad kukavičjim gnezdom, in dostikrat ti tu ni jasno le ..., ali si indijanski Chief ali Jack Nicholson. Komad preveva psihedelija in škripanje kitar ne navadnega, temveč Velvet Underground podtalja. Na Me ne zanima več je spet slišati žvrgolenje, akustično čiste vode ter vožnja po depechovskem bas toboganu pa tu razpustijo meglo in izperejo težko svinčeno vzdušje. Več elektronskih zank bo slišati tudi v finišu, ki pripada trem angleškim komadom. Round'n'round je zgrajen na okostju bermudskega trikotnika Swans - Dinosaur Jr. - Radiohead, ki bi jim ob iskanju izgubljenih duš lahko priključili še četrtega jezdeca apokalipse The Antlers. Z basi nabasano plimovanje v koncentričnih krogih pljuska ob našo bit, se odbija, vrača in zbuja željo po ponovnem stisku roke, stisku gumba, repeticiji...

Naj skrajšamo. Zgrešeno je variabilno raznolik homemade debi, ki v kratkih in jedrnatih komadih z minimalizmom, melodiko in melanholijo celi surove in groovy rane. Drama je omniprisotna, zrak težak, štorija pa z zvočnimi fotogafijami iz različnih perspektiv jedko pronica pod kožo. Tu nimamo opravka le z raznolikimi komadi, ampak tudi z raznovrstnostjo znotraj posameznih enot. Z bolno dobro večplastno noir plato si Sick MMick zasluži podrobnejši nadzor.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ma men je bolano...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.