Sidsel Endresen & Stian Westerhus: Didymoi Dreams

Sidsel Endresen & Stian Westerhus: Didymoi Dreams

Recenzija izdelka
23. 9. 2012 - 19.00

Rune Grammofon, 2012

 

Norveški dvojec Sidsel Endresen in Stian Westerhus sestavljata glasbenika različnih generacij, vendar tako ali drugače vodilna na svojem področju. Vokalistka Sidsel Endresen, ki je pred dvema desetletjema začela snemati za založbo ECM, je po letih izpopolnjevanja bolj običajne tehnike prešla k predanemu raziskovanju eksperimentalnega vokaliziranja. Njena melodika se je tako iz poglobljeno eterične songovske forme osvobodila v posamezna tako imenovana glasovna jedra, najmanjše zvočne gradnike, ki jih Endresenova postavlja v središče kot samostojne, povečane mikroskopske enote. Med njenimi sodelovanji velja omeniti Buggeja Wesseltofta in, pred kratkim, Jana Banga, predvsem pa odlično zasedbo Humcrush (v njej sta tudi člana Supersilent in Food). Po drugi strani pa je Stian Westerhus – ki bo že v sredo nastopil v Kinu Šiška, pred njim pa še naš saksofonist Marko Karlovčec – mlajši norveški kitarist, ki drzno preči žanrske omejitve in sploh omejitve svojega instrumenta. Sodeloval je denimo z Nilsom Pettrom Molværom, noise-impro triom Puma in metalsko naravnanem eksplozivnem duu Monolithic Project z bobnarjem Kennethom Kapstadom. Westerhus je glasnik nove paradigme kitarske improvizacije, ki navdušuje z globino nezemeljskih zvočnosti.

Endresenova in Westerhus sta uradno kot dvojec prvič skupaj nastopila leta 2010, leto pred tem pa menda v spontanem odrskem srečanju v dodatku po dveh zaporednih solističnih nastopih. Tudi njun letošnji album Didymoi Dreams je posnetek živega nastopa na festivalu Nattjazz v Bergenu. Na njem gre za ustvarjanje improviziranih sugestij in zvočnih raztrganin, ki sproti ustvarjajo nepričakovane kontekste za dva tako različna instrumenta oziroma pristopa k njuni rabi. Westerhus, ki – v narekovajih – “igra” električno kitaro, je v živo menda skrit za množico efektov, priklopljenih na kar štiri ojačevalce. Westerhus z inovativnimi tehnikami iz kitare privablja res širok spekter zvokov, ki se vsi gibljejo po črti med povsem bizarnim, skrivnostnim in vsaj nepričakovanim. Igranje z lokom ali tapkanje po različnih delih instrumenta sploh več ne zvenijo prepoznavno za kitaro, kar Westerhus podčrta še v drugem delu albuma, kjer v ospredje zares stopi vsa mašinerija povsem brez kitare. Njegove zvočne gmote zvenijo lahko kot orgle ali elektronske zanke. Tako je v začetku skladbe “Immaculate Heart” denimo slišati, kako Westerhus sploh ne igra več kitare, temveč zgolj kitarski kabel. Že samo dotikanje priključka s prsti ustvarja poke in prasketanja z izjemno izrazno širino, pravzaprav kar prave ekeltronske glitche. S tem da Westerhus tudi napakam in naključnim zvokom središčno vlogo, ki v kontekstu z vokalnimi jedri dobivajo samosvoje pomenske naboje.

Za razliko od njenega sodelovanja s saksofonistom Hakonom Kornstadom se vokal Sidsel Endresen tukaj od zvočnosti Westerhusa po želji tudi ločuje, saj skupni presežek nastaja toliko v oddaljevanjih kot tudi zbliževanjih. Če spomnim samo na preplet, ki ga ustvarjata Irena Tomažin in že omenjeni Marko Karlovčec, ki se odvija v mnogo bolj tesni zvočni povezavi, je razlika, kot pri Kornstadu, hitro opazna. Tam se njuna glasova skoraj dotikata in modulirata v spiralah, ki jih sproti izgrajujeta in rušita, tukaj pa so trenutki tovrstnih stikov bolj redki – kontrast med mogočno zvočnostjo Westerhusa in neprimerno bolj intimnim izrazom Endresenove je tukaj seveda pomenljivo poudarjen, mogoče še najbolj v tleskih in tako rekoč govorjenih pasažah. Medtem ko Westerhusovo kuhanje brbotajoče kulise uvodoma sugerira neke nepredstavljive globine, iz katerih slišimo le del njihove človeka presegajoče mogočnosti, se vokal Endresenove v uho preliva skoraj čisto od blizu. Njena vokaliziranja skozi ekspresivno abstraktnost občasno uspejo sugerirati melodičnost, ki se razlije kot črnilo v vodi. Skladbi “Drawing an Arc” ali še bolj čudovita “Hedgehumming” amorfno zvočno tvarino za trenutek pustita zalebdeti v prostoru, kot bi bila nenadoma obsijana z neko posebej čutno svetlobo.

Čeprav Endresenova svojega vokaliziranja ne vpenja v noben jezik – njen glas je ne nazadnje predvsem instrument – dobivajo posamezni peti ali skandirani zlogi izmišljene, improvizirane semantične naboje. Ti delujejo kot posrečeni prisluhi, ki abstraktno formo skozi zavajajočo transformacijo prikažejo kot varljivo znano in podobno kontekstom človeškega konvencionaliziranega opomenjanja. Didymoi Dreams tako z nenehnimi spremembami perspektive, zaradi česar je občutek za globino in površino mojstrsko postavljen na laž, ustvarja inovativne zvočne tokove, ki se v svojih nepričakovanih modulacijah ne pustijo ujeti. Pri tem je seveda najbolj težko verjeti, da imajo nekatere skladbe lahko tako jasno dramaturgijo. “Wooing the Oracle”, denimo, ustvarja iluzijo skoraj rockovske izmenjave vlog v igri vprašanj in odgovorov, vpetih v Westerhusov še ravno dovolj prepoznaven zvočni vzorec.  Skladba “Hector” skriva post-rockovsko sugestijo songa, nekakšno improvizirano psihedelijo Buckleyeve “Dream, Brother”. Podobno “Dreamwork” s komaj slišnim basovskim ostinatom vzdržuje čvrstost, ki na ravni celote ne more obstati in imeti pomena, dokler se ta seveda ne sesuje vase. Ne da bi prisegala na katerekoli obstoječe zvočne konvencije, ustvarita Sidsel Endresen in Stian Westerhus na albumu Didymoi Dreams nenadkriljivo zvočno sugestivnost, ki ji je nemogoče priti povsem do dna, saj je njuna forma zares samo njuna.

 

Stian Westerhus ima koncert v sredo, 26. 9. 2012, v Kinu Šiška. Pred njim bo nastopil še Marko Karlovčec.

Stian Westerhus & Sidsel Endresen - Elbjazz 2011
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness