SIGHTINGS: Amusers and Puzzlers

Dais, 2015

Brooklynski neobrzdani trio Sightings je v svoji nekaj več kot petnajst let trajajoči karieri izdal dobrih deset albumov, to poletje pa je izšel njihov zadnji izdelek, album Amusers And Puzzlers. Gre za tako rekoč posthumni album, saj se je zasedba pred dvema letoma potihoma razšla, Amusers And Puzzlers pa je nastajal vzporedno z albumom Terribly Well v letu njihovega razhoda. Pred slovesom so se Mark Morgan na kitari in vokalu, Richard Hoffman na basu ter Jon Lockie na bobnih podali še na enomesečno turnejo po evropskem klubovju, svojo zgodbo pa torej dokončno zaključili z albumom, ki je predmet nocojšnje Tolpe bumov.

Ustvarjanje Sightings s klasično rockersko postavo boben-kitara-bas je sicer zasidrano v precej minimalističnem in prvobitnem noise rocku, vendar se je od prvotnega spogledovanja z no waveom skozi leta sorazmerno spreminjalo zavoljo naravnanosti benda k raziskovanju možnosti svojega glasbenega izraza. Pri založbi Dais, kjer je izšel tudi prej omenjeni Terribly Well, so poslednji album tria označili za shizofreno kulminacijo njihove vrste sfiženega rocka, s čimer so kar dobro zadeli bistvo tega izdelka. V album Amusers And Puzzlers, ki prinaša šest komadov, povede po militantnosti dehteč 'Counterfeited' z dolgim stopnjujočim se uvodom, ki mu sledi besni izbruh, kakršen se spodobi za to zasedbo. Naslednji komad '1982' še najbolj spominja na zvočni kolaž, ki bi nastal iz posnetkov razgrajanja v ropotarnici z dretjem izpod kupa navlake v ozadju, naslednji komad, naslovljen '13', pa se eliptično poveže s prvim komadom in tako se sklene prva polovica albuma. 

Drugo polovico nato odpre 'Trials Of Peter', od vseh šestih pravzaprav najbolj razgiban komad, katerega zadnji del izpade celo presenetljivo melodično. Sledi mu 16-minutno dronersko raziskovanje 'Syllabus Of Errors', s katerim Sightings spet izkažejo širino svojega ustvarjanja, ki deluje tudi mimo besnega in mestoma zadirčnega razmetavanja. 'Syllabus Of Errors' tako gradi svojo zgodbo s stopnjevanjem napetosti in gre prejkone v smeri nadrealističnega blodenja po drobovju kakega starega radia. Zadnji komad, ki nosi po oksimoronu dehteč naslov 'I Steal From My House', zaključi album v precej deklarativni maniri, četudi je besedilo komajda kaj razločno. 

Sightings mestoma spominjajo na kake razglašene in nekoherentne indijanske obredne godce, ki sicer igrajo skupaj, vendar kljub temu vsak zase. In morda Sightings tudi ne spadajo oziroma niso spadali med najbolj izpostavljene ustvarjalce s slovite newyorške hrupne scene, so pa s tem zadnjim albumom suvereno zaključili več kot desetletje in pol trajajočo zgodbo.