Thrill Jockey, 2020

V tokratni Tolpi bumov se bomo seznanili z zasedbo Sightless Pit in njenim prvencem Grave of a Dog. Zasedba, ki je album napovedala ob koncu prejšnjega desetletja, je hkrati lepo presenečenje, nabito s pričakovanji, in ena najbolj naravnih, organskih tvorb. Sightless Pit so Lee Buford iz benda The Body, Kristin Hayter oziroma Lingua Ignota ter Dylan Walker iz zasedbe Full of Hell. Da, gre za nekaj najbolj profiliranih umetnikov sodobne temačne alternativne glasbene scene in, da, ime Sightless Pit je vzeto iz videoigre Skyrim. To, da gre za eno bolj organskih tvorb, pa bo hitro razumljivo predvsem vsem ljubiteljem glasbe zasedb The Body, Full of Hell in Lingue Ignote. Lee, Kristin in Dylan so namreč v prvi vrsti zares dobri prijatelji, ki so tudi v preteklosti že sodelovali, zdaj pa so preprosto ustvarili skupen bend.

Začelo se je z Leejem in Dylanom, ki sta se po mnogih skupnih koncertnih turnejah odločila, da je čas, da ustvarita nov projekt, Lee pa je imel ravno v tistem času še zabukiran studio pri Sethu Manchestru – studio Machines With Magnets, kjer vsi trije vpleteni tudi sicer snemajo svoje plošče – torej, pri svojem četrtem bližnjem prijatelju. Kristin se je pridružila naknadno; nekega dne jo je Lee prosil, če bi lahko dodala nekaj k projektu, nato pa je naredila takšno delo, da sta jo fanta povabila v bend kot polnopravno članico. Na albumu so sedeli kar lep čas, od leta 2017. Ni bilo jasno, ali bo projekt dejansko kdaj ugledal luč sveta ali ne, nihče ni niti vedel, kako bo album zares zvenel, dokler ga niso po končani post-produkciji slišali in se odločili, da je dovolj dober. Grave of a Dog torej ni le en naključen naravni pojav v svetu Leeja, Kristin in Dylana, pač pa resen glasbeni projekt, ki zares dobro zajame vse tri posamezne karakterje sodelujočih oziroma predstavi popolno zmes muzike The Body, Full of Hell in Lingue Ignote.

Grave of a Dog ni vaš klasičen eksperimentalen nojz projekt, ni ljubav na prvi prisluh, Grave of a Dog je izdelan precizno, sestavljen iz premnogih detajlov, ki se vam predstavijo šele po preštevilnih poslušanjih. Ne gre za izdelek nasilja, na začetku vendar ne slišite drugega kot bengersko elektroniko, vsaj po goli zgradbi elektronskih beatov. Da, album je prej elektronski kot klasično inštrumentalen, sicer pa se sama inštrumentalna dinamika plete med elektroniko in klavirjem, a nasploh prevlada občutek, da kljub številnim vključenim inštrumentom ter vokalnim vložkom, na koncu elektronska podoba predstavlja tisto, kar krije celotne skladbe, celoten album, je tisto, če želite, kar v ozadju omogoča stabilno strukturo.

Ne vemo, koliko je smiselno album, kakršen je Grave of a Dog tlačiti v žanrske predalčke; v teh komadih je namreč vse živo - industrial techno, auto tune elementi popa, ekstremen growl, prvine klasične glasbe ... Pa vendar nič od tega te glasbe ne definira toliko, da bi izdelek lahko zamejili znotraj predobsotoječih kategorij. V prvi vrsti je to album, ki druži tisto, kar pozna iz sveta, da bi opisal, kar čuti v tem istem svetu. Naj bodo to občutenja težke zime v Pensilvaniji ali spomini na zbiranje koščkov strtega srca.

Album je sestavljen iz osmih skladb različnih dimenzij, ki skupaj ne presežejo dolžine štirideset minut. V začetku nas skladbi Kingscorpse ter Immersion Dispersal vžgeta s hitrejšimi biti in pripravita na pravo plesno veselico. Vendar Grave of a Dog ni zgolj eno ali drugo, poskrbi za vse, dvig in spust, čeprav vzdržljivo v kategorijah intenzivnega. Grave of a Dog kljub nihanju v hitrosti komadov nikoli ne izpade iz dosega močnega čutenja. Že s tretjim komadom The Ocean of Mercy nas ponese na krilih angelskega slovesa od visokih zasneženih gor in zelenih dolin pod njimi. Tukajšnjo intenzivnost bi bilo mogoče primerjati z erotizmom pri Bataillu, ki ga napaja ravno diskontinuiteta biti oziroma končnost oziroma smrt. Ali pa z ženskim odnosom Kathy Acker do tiste posebne smrti, ki je znana samo ženski. Sledi komad Violent Rain, ki dokončno umiri začetno bengersko smer albuma in nam omogoči poklon čudovito umeščenemu auto tunu, ki nas masira celih šest minut. Album se s komadi Drunk on Marrow, Miles of Chain ter Whom the Devil Long Sought to Strange nato skoraj do izteka še enkrat preda svojemu bangerskemu obrazu, na koncu pa se vse poleže na dno vseh podnov s komadom Love is Dead, All Love is Dead. Ta je s počasnim pulziranjem elektronskih beatov ob najbolj možnem melanholičnem klavirju verjetno najbolj intenziven komad s plošče in to kljub svoji relativni počasnosti.

Grave of a Dog prav zares ni vaš klasičen nojz album, predstavlja pač eno bolj detajliranih izkušenj, ki ravno z navidez najbolj mirnimi in počasnimi komadi na dan privleče najmočnejša občutja. Po številnih poslušanjih brez vsakega dvoma trdimo, da gre že zdaj, v začetku marca, za enega boljših albumov leta.