Silvana Estrada: Marchita

Glassnote Records, 2022

Na dan, ko širni svet slavi ljubezen, v duhu Radia Študent posvečamo Tolpo bumov ljudem, ki tega razloga za slavljenje nimajo. Ukvarjali se bomo namreč z albumom enega najbolj perspektivnih glasov Mehike, Silvane Estrade, mlade glasbenice, ki je svoj glas iz malega gorskega mesteca Coatepec v zvezni državi Veracruz ponesla v svet s solo prvencem Marchita. Poznavalcem španščine je že jasno, da beseda marchita po naše pomeni ovenelo in jo v kontekstu albuma lahko razumemo kot razpad zveze med dvema, ki sta še do nedavnega verjela v neusahljivost ljubezni. Seveda sta kmalu, kot mnogi drugi pred njima, spoznala, da je resničnost nekaj popolnoma drugega, onadva pa pri tem nikakor nista izjemi. Kot v vsaki stvari se tudi v tem lahko najde kaj pozitivnega, vendar si pač ne moremo pomagati, da se ob tem ne bi oklepali melanholične bolesti – in to čustvo na plošči Marchita poosebljata virtuozna glasova Silvane in njene cuatro, male, venezuelske ljudske različice kitare. 

Silvana Estrada je odraščala v glasbeni družini. Njena starša sta služila kruh z izdelovanjem in restavriranjem strunskih glasbil, tako da je umetnica že od malih nog spoznavala neštete glasbenike in njihova življenja ter različne glasbe z vsega sveta, ki so v njej počasi, a vztrajno gradili temelj za kasnejšo profesionalno pot. Ljubezen do glasbe je izkazovala s potovanji v New York, kjer je obsežno koncertirala in sodelovala s tamkajšnjimi glasbeniki, in s študijem jazzovskega petja, ki ji je pokazal, kaj pomeni svoboda v glasbi. To lahko slišimo na plati, prepojeni z improviziranimi melizmi, ki jim Silvana z impresivnim nadzorom glasu, pridobljenim z neštetimi urami vaje in truda, doda ogromno čustvene teže in se tako izogne zgolj tehnično dovršenemu lepotičenju. Kljub avtoričini mladosti ob poslušanju albuma dobimo občutek brezčasnosti; te v glasbi, ki dobiva takšno pozornost kot v zadnjem času Silvanina, skorajda ni. 

Občutek brezčasnosti v njeni glasbi ni naključje. Estradino ustvarjanje je prepojeno z elementi tradicionalne mehiške godbe, kot tudi jazza in klasične, predvsem baročne glasbe, navsezadnje pa najdemo tudi določeno pop senzibiliteto v najčistejši formi, ki se izogiba vsem večjim trendom, kljub temu pa je začela pritegovati pozornost vedno več novih poslušalcev tudi onkraj mehiških meja. Prav tako produkcija lepo spaja tradicionalno in moderno. Vokal in cuatro sta posneta na najsurovejši način, brez kakršnih koli olepševanj, obenem pa izdelek občasno premišljeno in z občutkom prebodejo zvoki godal, klavirja, orgel, harfe in drugih inštrumentov. Kljub močni in učinkoviti inštrumentalni podlagi ostajata v ospredju res zgolj Silvanin glas in njena kitara, ki tudi brez inštrumentalnih dodatkov ne bi bila nič manj čustveno močna.

Silvanino glasbo, ki je že sama po sebi obdana z melanholijo, spremlja še otožna poezija, v kateri se ukvarja z ljubeznijo in njeno izgubo, tako pa tudi s slovesom od mladosti in naivne ideološkosti, ki je izkušnje odraslih ne podpirajo. To je še en element tradicionalne mehiške glasbe, ki je vplival na stvarjenje mlade glasbenice – v njej že od nekdaj obstaja mesto za globoko žalost, ki spremlja človeka ob izgubi prve ljubezni. Kljub tematiki o izgubi in sklicevanju na ovenelost že v naslovu albuma v Silvanini glasbi najdemo tudi nekaj optimizma, saj je po njenih besedah stanje ovenelega zgolj del življenjskega cikla, ki pa ne razvrednoti življenja pred tem. Tako si razlaga tudi usahljivost ljubezni – čeprav mine, še ne pomeni, da ni nič pomenila. 

Plato verjetno najbolje opisuje razpetost, tako med tradicionalnim in modernim kot med preprostim in kompleksnim. Tako kot v njej najdemo univerzalno razumljeno tematiko in zvočnost specifične ljudske glasbe, skriva tudi moderen, idiosinkratično-eklektičen pristop, pri katerem njeno glasbo sestavljajo še jazzovsko navdahnjene svobodnjaške vokalne poteze in inštrumentalni vložki, ki jih lahko povežemo s Silvanino naklonjenostjo evropski umetnostni glasbi. Nazadnje je umetničina glasba prežeta tudi z vplivi iz njenega lastnega življenja v družini, ki se je preživljala z glasbo na obrobju mesteca Coatepec. To je med slikovitimi kavnimi kmetijami, ravno dovolj stran od milijonskih metropol in še ravno prav prežeto z naravo, da tradicionalna glasba okolja še ni zapustila.