Unseen Worlds, 2022

Naslov albuma Canti di guerra, di lavoro e d'amore oziroma Pesmi o vojni, delu in ljubezni italijanskih glasbenic Silvie Tarozzi in Deborah Walker bi lahko zamenjali za naslov kake povojne jugoslovanske pesniške antologije. V spomin prikliče čas nepremagljive ljudske vitalnosti, utopične socialistične misli, skupnostnega delovanja, kolektivnega soočanja z Zgodovino, muziciranja kot kljubovanja usodi in petja kot posmeha smrti. Izhaja iz specifičnega obdobja sodobne zgodovine, ki ga je zaznamovala emancipacija žensk, delavskega razreda in malih narodov. Imaginarij teh politično nabitih pesmi, ki so bile v zadnjih desetletjih kot usedline nekih drugih časov postopoma izbrisane iz kolektivnega spomina, odseva univerzalna občutja, zasidrana v kolektivnem nezavednem večine Evropejcev. Njihova sporočila neposredno odmevajo v pesmih, ki so jih denimo peli naši primorski predniki tekom 20. stoletja.

Violinistka in skladateljica Silvia Tarozzi in čelistka Deborah Walker, profilirani improvizatorki, znani po sodelovanjih z avantgardistkami, kot sta Eliane Radigue in Pascal Criton, sta navdih našli v zvočnih spominih svoje mladosti. Pesmice, uspavanke, partizanske koračnice in delavske pesmi z domače severnoitalijanske dežele Emilije – Romanje sta več let postopoma vključevali v svoje nastope, jih na novo osmišljali in nazadnje dokončno adaptirali za potrebe tega globoko presunljivega skupnega albuma. 

Pesmi o vojni, delu in ljubezni zaznamuje estetska heterogenost, ki je rezultat prepletanja starih napevov ter sodobnih improvizacijskih in kompozicijskih prijemov. Album lahko opišemo kot delno prosto improvizirano sodobno komponirano glasbo, obenem pa neposredno izhaja iz ljudskih praks 19. in 20. stoletja, ko so bukolične teme o podeželski idili dale prostor politični realnosti industrializiranega sveta. Ne glede na nostalgično noto izvornega materiala, s pomočjo katerega glasbenici obujata ideje o kolektivnih bojih za skupno dobro, album predstavlja eno impresivnejših politično obarvanih izdaj tega leta. 

Tarozzi in Walker brišeta meje med sodobno komponirano glasbo in ljudskimi tradicijami, avantgardno improvizacijo in delavskim petjem na polju, modernističnimi ambicijami in ljudsko skromnostjo. Umetnici prefinjeno balansirata med hermetiko in dostopnostjo ter virtuoznostjo in spontanostjo. Impresivni debitantski album Tarozzi, Mi specchio e rifletto, ki ga zaznamuje sorodna estetika, smo na naši frekvenci recenzirali leta 2020. A če je bil slednji visoko poetična in polimorfna zvočna avtobiografija, so Pesmi o vojni, delu in ljubezni pristen poklon domači Emiliji – Romanji in posvetilo tamkajšnjim prednicam, delavkam, kmeticam, deprivilegiranim množicam z obrobja in nasploh neizobraženi podeželski raji s svojimi strahovi in hrepenenji. Če avantgarda pregovorno daje prednost kompleksnemu in transcendentalnemu, pa italijanski dvojec to perspektivo obrača na glavo. V središče postavlja osnovne potrebe in skrbi malega človeka: delo, ljubezen, lakoto, vojno, represijo, upanje. 

Evokativni dialog med violino in čelom iz uverture Country cloud, ki deluje kot godalna impresija domače pokrajine, nas posrka v njun zvočni svet. A nas že naslednja pesem, eksperimentalna večglasna zborovska izvedba delavske himne La lega, vrže v povsem drug film. Zbor Coro delle Mondine di Bentivoglio bržkone sestavljajo potomke mondin, tj. sezonskih delavk, ki so v poznem 19. in prvi polovici 20. stoletja delale na riževih poljih v Padski nižini. Ta simbol upora in delavskega samoorganiziranja, ki spominja na črnske delovne pesmi ameriškega juga, ste morda slišali v filmu 1900 Bernarda Bertoluccija, a je njuna avantgardna večglasna izvedba, podkrepljena z orgelskim dromljanjem, veliko bolj živahna.

Glasbenici sta se delavskih in ljudskih napevov lotili precej dinamično. Eno lepših italijanskih partizanskih pesmi, Pietà l'è morta, sta reinterpretirali v zanosno mojstrovino na križišču med avantgardo in ljudsko glasbo, ki spomni na eterični izraz newyorškega čelista Arthurja Russlla. Vmesne intermezze, ki povezujejo vokalne skladbe, tvorijo godalne emulacije kitovega petja v skladbi Parziale, impulzivno raziskovanje nestrunskih zvokov njunih godal v Meccanica primitiva in druge abstrakcije. Ti izmuzljivi zvočni pejsaži delujejo kot mostovi med dostopnejšimi priredbami ljudskih pesmi. Še ena partizanska klasika, Il bersagliere ha cento penne, obstaja v dveh iteracijah, divji prostoimprovizirani in milozvočni komponirani, ki jo zaznamujejo melodije mbire, violine in čela v sozvočju z vokalom nigerijske gospel pevke Ole Obasi Nnanne.

Druga polovica albuma postreže z novimi zavoji. Eden impresivnejših trenutkov je skladba Tita, igra ritmiziranega deklamiranja zlogov »ti« in »ta« ter cingljanja kolesarskih zvoncev. Tu sta tudi dve uspavanki. La campéna ed San Simòn je predstavljena v slečeni vokalni izvedbi v starem bolonjskem dialektu, preden se počasi razvije v minimalistično godalno zvočno pokrajino. V Fa la nana pa glasbenci izvorno akustično kitarsko izvedbo nadgrajujeta s kompleksnim postfolkovskim aranžmajem, ki mestoma spomni na domače Širom. Delavska žalostinka ob kitarski spremljavi Ignoranti senza scuole, v kateri pojeta o dinamiki med gospodarji in neizobraženim ljudstvom, je od vseh pesmi morda še najbližje originalu. Na drugi strani pa ambientalni mojstrovini Dondina in Sentite buona gente prvotno vokalno linijo nadomeščata z meditativnimi sozvočji violine in čela.

Album, ki se lahko pohvali s premišljenim dramaturškim lokom, zaradi katerega nam nikoli ni dolgčas, prefinjeno prehaja med občutki odtujenosti ob izbruhih improvizacije in pripadnosti ob brezčasnih delavskih geslih in poetičnih ljudskih prebliskih. Če izvzamemo emotivno težo izvornega materiala, ki s svojim brezčasnim karakterjem preči stoletja in neposredno nagovarja malega človeka, je presežna vrednost albuma Pesmi o vojni, delu in ljubezni predvsem v transportativnih inštrumentalnih dialogih med Tarozzi in Walker.