S tokratno Tolpo bumov znova resonirata dve izstopajoči kreativni black metal izdaji pričujočega leta. Najprej se bomo spoprijeli in predali splitu islandskih Sinmara in Misþyrming, nato pa tonili globoko v dezorientirajoči dimetiltriptaminski metal ameriško-islandskih Skáphe. Tema izdajama smo se delno poklonili ter ju spustili med naše priprošnje že v zadnji ediciji Htoničnih Transmisij, tokrat pa se predstavljata še v tradicionalnem formatu Tolpe bumov Radia Študent ...

SINMARA/MISÞYRMING: Ivory Stone/Hof (Terratur Possessions, 2017)

Sinmara so s predhodno ploščo, prvencem Aphotic Womb, prav tako kot Misþyrming s Söngvar elds og óreiðu zadnja leta postali eno izmed osišč, rastočih kongregacij v štetju časa, ki bi ga z ozirom na recentno zgodovino islandskega black metala lahko označili tudi kot čas po Flesh Cathedral benda Svartidauđi. Za vse te bende, in ta dva še posebej, pa je značilno, da izdajajo izredno močne prvence ter EP-je in demote. Sinmara imajo na splitu komad Ivory Stone, ki nadaljuje z nekaterimi značilnostmi njihovega kompaktnega in prepoznavnega stila z Aphotic Womb. Tu je nekakšen nedoločni mid-tempo black, ki se na njim lasten način podobno prevrne v udarjajoč srednje hiter blast beat s snare bobnom na prvo dobo, nekakšna »srednjost« - in ne sredinskost –, ki jo tukaj nakazujem, pa pravzaprav zaznamuje prav vse aspekte Sinmare. Torej lahko podobno rečemo za frekvenčno lego glasu, ključen pa je tudi nekakšen nadzorovan skoraj-klasicizem, ki se pusti bežno zaznati skozi pesemsko viharjenje. Ampak pozor, s terminom »klasicizem« ne označujem kakega plitkega kanibaliziranja na reductio-ad-absurdum slogovnih klišejih, temveč globoko aktualno iskanje njim lastne mere med vsemi živimi in utripajočimi tokovi kreativnega black metala zadnjega desetletja oz. takšnega, ki je na tak ali drugačen način resnično živ. Kar seveda pomeni tudi, da je vitalistično mrtev. 

Tekstovno so Sinmara prav tako v rangu takih ali drugačnih htoničnih transmisij, v tem primeru pa je to nekakšen prihodnostni htonos, obet za združitev prek uničenja in razkroja. Saj bo - ujede že vidno vznemirjene krožijo po zloveščem nebu, tam pa so že točno od začetka časa. Svojevrstno gostijo nesnage pa priredijo  Misþyrming, ki se s komadom Hof zares presežejo in celo zasenčijo Sinmara del splita. Česa tako pristno agresivnega in energičnega že dolgo ni bilo slišati. Hof je preprosto presežek v vseh pogledih – tako v oziru neke nedoločene pesemskosti, na katere sledi so Misþyrming, kot tudi golega katarzičnega in neposrednega čustvenega udara. Če smo pri zadnjem EP-ju Svartidauđi govorili o »bolj podivjanemu in live tipu kompleksnosti glede na referenčne Deathspell Omega«, lahko za  Misþyrming rečemo, da se zadeve lotevajo s tistim brezčasnim, skorajda mladostnim zagonom takojšnje agresije, ki pa z ozirom na globlji vtis, ki ga komad pusti, in nezadržni čustveni privlak h ponovitvi deluje že skoraj nirvanasto – in to v najboljšem možnem smislu. 

Misþyrming so torej med nas poslali sonatno mojstrovino, ki najverjetneje napoveduje tudi novo ploščo, o njej pa je zaradi specifične dovršenosti in samo-vsebovanosti pravzaprav težko povedati kaj več. Lahko pa poskusimo in pridodamo, da so s Hof zelo prepričljivo napletli in kristalizirali enega od možnih trenutnih pesemskih artefaktov, ki jih omogočajo prosti radikali galvaniziranih obljub in ekspresivnih linij tako trenutne kot polpretekle black metal resničnosti. 

SKÁPHE: Untitled (Mystiskaos, 2017)

V drugem delu tokratnega prispevka pa se dotikamo še drugačnih, četudi sorodnih globin – in te predstavlja projekt Skáphe, ki si z Misþyrming deli njihovega vodjo D.G., mastermind pa je Alex Poole, ki s kaseto Untitled, izdano pri Mystiskaos, predstavlja že tretji izdelek te entitete. Po izstopajoči Skáphe² ki smo jo pred letom predstavljali v točno tem terminu, očitno niso počivali, temveč so, tako kot Misþyrming, v prisluh dali gotovo enega svojih najmočnejših kosov. Vse, kar smo navajali ob omenjeni prejšnji plošči, je tukaj še par korakov dlje. Vseprisoten odmev in skorajda klišejski ambientalni prostori, ki pri Skáphe sicer nikoli niso bili banalni, so tokrat še dodatno osamosvojeni. Zajadrali so še globlje v disonantnost, izgubljenost, in ravno tak 22 minutni kos se zdi prava forma – neizprosna in morasta.

Omembe vredna je tudi oznaka »dmt-metal«, ki namiguje na halucinogeno učinkovino, med drugim prisotno tudi v Ayahuasci. Tovrstno občutje seveda pri Skáphe nikoli ni bilo skrivnost in  nekakšna zadušljivost - učinek omenjenega ekstrakta konca, padca, in moraste blaznosti - je vedno bila prisotna. Nesnaga in stiska, kot verjetno večina od nas ve, pa v nekih skrajnostih tako ali tako dejansko lahko postaneta halucinogeni. In to je seveda hkrati tudi namig na znani slab izid rabe enteogenskih sredstev – če uporabimo to zaznamovano označbo -, ki resnični obraz realnosti prikaže kot še slabši, ne boljši, ki pokaže, kako je vse neznosno, zverinsko in mračno. Prav takšno, kot je rad namigoval H.P. Lovecraft, ko je govoril o človeku, ki nevedno biva na majhnem otočku, obdanem z nepredstavljivo kozmično grozo.

------------------------

Surging fires, Permeate mortal flesh

Reborn through the cervix of the earth

to become one with the soil



Below a waning moon

awaiting malicious dawn

Black desolate sands

Malevolent, all consuming



Blood and fire

Blood and fire

Charnel tower



Blood and fire

Death devour

Plague empire



Disharmonious Howls

Cacophonous swarm

At the stench of demise

Scavengers flock to eclipse a despondent Sun



Poisonous Corporeal ruins

Embrace a multitude of vermilion eyes



Stale caliginous waters

Give birth to a silent Titan

A beckoning idol to the swarm



Severed limbs and broken bones

anoint the crown of ivory stone



Tainted Carrion

yearn for their liberation

Bringers of absolution

Majestic vultures

Dance within harrowing winds

Set their sight to the heart of the moon

To leave this putrescent world

To rot and burn