Drag City, 2015

Ameriški kitarist Sir Richard Bishop je bil soustanovitelj kultne zasedbe Sun City Girls, ki je delovala od konca 70. let prejšnjega stoletja do 2007. V alternativnih krogih je veljala za eno bolj odštekanih in konceptualno samosvojih zasedb, ki se je zlahka sprehajala med rockom, jazzom, eksperimentom in govorjeno besedo. Njihov opus so v besedilih in naslovih komadov ali albumov zaznamovale tudi teme s področja mistike, raziskovanja neznanih letečih predmetov in paranormalnih pojavov. Kar pa se glasbene plati tiče, so Sun Cuty Girls zasloveli kot eni prvih, ki so v svojih odbitih, ritmično in strukturno nekonvencionalnih skladbah posegali po motiviki tradicionalnih godb iz malone vseh koncev sveta, od azijskih prek južnoameriških do afriških.

Bishop po svoje nadaljuje poslanstvo Sun City Girls tudi na solistični poti in kot član ekipe založbe Sublime Frequencies, ki jo je soustanovil z bratom Alanom Bishopom – ki je igral tudi pri Sun City Girls – in Hishamom Mayetom in ki skrbi za dotok manj razvpite in manj znane tradicionalne glasbe in njenih odvodov. Na solističnih albumih pogosto igra sam, čeprav je treba omeniti njegova sodelovanja z raznoliko druščino spretnih špilavcev, kot je denimo W. David Oliphant iz projektov Life Garden ter Maybe Mental, ali kopica glasbenikov, s katerimi je posnel album Spontaneous Collaborations. Album Tangier Sessions je posnel sam z akustično kitaro, kajpak v Tangierju, in sicer v dobrem tednu, ko je čakal na nek koncert.

A zgodba o tej novi Bishopovi godbi se ni začela v Maroku, pač pa v Švici. Tam je Bishop v kar malo bizarnem sosledju dogodkov, ki ga opiše tudi v kratkem filmu – ta je na voljo na spletu –, kupil staro kitaro, za katero ni uspel izvedeti, kdo in kdaj jo je izdelal, ga pa je že ob prvem srečanju omrežila s svojim močnim in jasnim zvokom. Vzel jo je s sabo v Tangier, kjer so nato nastale skladbe s pričujočega albuma. Album je tako tudi dokument Bishopovega dvojnega raziskovanja, tako glasbenih tem z vseh kotičkov sveta, ki se mu že vrsto let motajo v prstih, kakor tudi zanj novega glasbila, nad katerim se je tako navdušil, da se je v trgovino z brenkali vrnil dvakrat, preden je kljub po njegovem mnenju zasoljeni ceni odštel denarce in kitaro odnesel s seboj.

Skladbam se še kako pozna sproščeno in neobremenjeno vzdušje, v katerem je strunar pletel nove teme na zanj novem inštrumentu. Čeprav so komadi relativno kratki, tam do sedmih minut, si je vzel čas, da je znotraj zadane forme razvil temo, jo po potrebi spreobrnil ali zamenjal ritmiko. Čeprav ne vemo, po kakem zaporedju so skladbe nastajale, si na albumu sledijo po dodelani notranji logiki. Uvodni komad Frontier denimo tako z naslovom kot motiviko programsko določa potek albuma.

Bishop raznolike vplive od arabskih prek flamenkovskih do ciganskih in še kakšnih rad povezuje v posamičnih komadih, ponekod pa vendarle nekatere skladbe dihajo v enotnem zvočnem duhu. Na tem albumu še zlasti zadonijo skladbe, navdihnjene z arabsko in zahodnoafriško motiviko, v katerih Bishop nosilno temo razgrajuje in dopolnjuje z drobnimi okraski in podaljševanjem zvena. V teh počasnejših skladbah, kakršna je denimo Mirage, je izjemno kontemplativen in svečan. Drugod se prepušča bolj zgoščenemu brenkanju, ko namesto vijugastih solov raje postreže s hitro spreminjajočimi se nizi akordov, ki prikličejo drnec kakega nomadskega karavana.

Bishop ne sodi med strunarje, ki bi razkazovali svoje veščine. In čeprav njegovo igranje marsikdaj mirne duše razglasimo za virtuoznega, je ameriški strunar zagovornik teze „manj je več“, saj velikokrat neko temo le nakaže in jo raje zlije znotraj razkošno zgrajene skladbe, kot da bi jo, bog ne daj, ponavljal v nedogled, kakor to počnejo nekateri kitaristi. Več je neodigranega, bolj polno zazvenijo skladbe, saj znotraj premolkov prej odigrane teme fino zazvenijo in odzvanjajo. In Bishop je mojster prav takega pretanjenega in skrbnega nizanja motivov, ki ustvarjajo notranjo intenziteto in puščajo prostor domišljiji.

Na koncertih seveda skladbe dobijo novo življenje, saj na znane teme Bishop rad improvizira. Kako to počne, pa lahko izvemo prav kmalu, saj bo samooklicani strunarski vitez tole ploščo danes zvečer predstavil na koncertu v Gromki v sklopu cikla Defonija, kar bo tudi njegov prvi slovenski nastop.