Glitterbeat/tak:til, 2019

O bendu Širom, nekonvencionalnem inštrumentalnem triu, v katerega so se zbrali Iztok Koren, Samo Kutin in Ana Kravanja, se v tujih medijih v zadnjem času piše nemara več, kot se je kdajkoli o katerikoli drugi domači zasedbi, ki ne sodi v polja rocka ali jazza. Več kot zasluženo, trojček izkušenih glasbenikov je namreč z ubrano in hipnotično, mamljivo in zvončkljavo, a ves čas žanrsko in geografsko težko določljivo godbo, postavil nove standarde ustvarjanja in predstavljanja muzike. Obenem pa, kot lahko beremo v citatih, ki jih bend objavlja na družbenih omrežjih, s svojo neulovljivo zvočnostjo ne le buri domišljijo, temveč tudi povzroča preglavice predvsem tujim kritikom, ki si njihovo glasbo vzamejo pod drobnosluh. Tako smo med drugim prebirali, da v glasbi tria slišimo tudi slovensko tradicionalno glasbo ali pa da so vsi trije člani zasedbe klasično izobraženi.

Ne glede na zablode ali zmote v obeh omenjenih trditvah si ne moremo kaj, da ju ne bi jemali s kančkom resnice, take pač, ki pristoji miselnemu in zvočnemu svetu benda, katerega člani so že od samega začetka svoj izraz predstavljali kot imaginarno ali namišljeno ljudsko godbo. Razmah slednje običajno povezujemo z gibanjem rock in opposition v 70. letih prejšnjega stoletja, a dejstvo je, da so številni glasbeniki tudi po tem začetnem zagonu ali vdoru namišljene folklore v popularnoglasbene sloge pogosto ustvarjali glasbo, ki se ji je lepo prilegala prav ta oznaka. Nemara pa se je izvajanje godbe, ki zveni kot ljudska, a dejansko nima nobenega zgodovinskega oziroma geografskega domicila, dodatno razširilo v zadnjih dveh desetletjih, ko smo bili po eni strani priča zasičenju s klasičnimi rockovskimi, jazzovskimi in drugimi obrazci ter vzniku postrocka ter drugih godb s predpono post, po drugi strani pa nam je sodobna tehnologija omogočila lažji dostop do številnih godbenih praks, od tradicionalnih do avantgardnih.

Širom povezujejo oba omenjena razloga, vsi trije člani benda imajo namreč za seboj bogate izkušnje v nekonvencionalnih, raziskujočih, postrockovskih in postfolkovskih formacijah, ki hkrati odsevajo njihovo zanimanje za praktično vse mogoče - ali bolje rečeno - za vse zamisljive muzike. Povedano drugače, v bistvu bi bilo zelo čudno, če se Širom ne bi pojavili na naši sceni, ki v zadnjih letih pozornost najučinkoviteje pleni prav z dosežki v poljih raziskovanja, improvizacije in inovacije, ne glede na to ali gre za jazz, elektroniko, alternativni rock ali razširjene multimedijske oblike glasbenih praks. Zdi se, da tujim ocenjevalcem lika in dela benda umanjka prav ta širši kontekst, ki bi jim olajšal širšo umestitev benda oziroma njegove glasbe. Kar pa še ne pomeni, da domači poslušalci in okuševalci obstoj benda razumemo kot kar sam po sebi umeven. Daleč od tega! A s tem, ko poznamo zgodovino domače glasbe in vpetost članov tria vanjo, jo – vsaj zdi se nam tako – poslušamo z navidez boljšim dojemanjem relevantnih kontekstov.

Povedano pa tudi nikakor ne pomeni, da glasba Širom ne ostaja sila nenavadna in najbrž precej čudna za nekoga, ki se prvič sreča z njo, ne glede na to ali je Slovenec ali Islandčan. Ana, Iztok in Samo obvladajo kopico glasbil z vseh koncev in kotičkov sveta, med katerimi jih je veliko tudi doma izdelanih, pa tudi takih, ki niti nimajo imena. Podobno inovativna, kot so ta njihova domača glasbila, pa je tudi muzika benda na novem albumu s ponovno nadrealističnim naslovom Svet, ki speče konju cvet. Zasedba tudi tokrat preseneča in navdušuje z domišljeno in domiselno kombinacijo številnih glasbil. Te samosvoje inštrumente trio ne le imenitno obvlada, temveč se posebej potrudi ravno s sopostavitvijo številnih zvočil in prefinjeno dinamiko med njimi znotraj posameznih skladb. Omeniti gre tudi umerjeno rabo človeškega glasu, ki ga je tokrat za kanec več kot na predhodnih ploščah, a je vedno rabljen kot dodaten inštrument in ne kot nosilec sporočila.

Če so nas zvoki s prejšnjih albumov zlahka posrkali vase in nas spodbudili v dejavno sanjarjenje ali sproščeno kontemplacijo, nas pet skladb z novega albuma prej ko ne premakne v stanje čuječnosti, pozornega poslušanja. V skladbah se namreč toliko dogaja in v njih je toliko spreminjanja, da vanje zares vstopimo šele z globokim in predanim poslušanjem. Takim, pri katerem se ne oziramo na žanrske ali druge oznake, predale ali klasifikatorje, na imena inštrumentov ali ljudi, ki jih držijo v rokah. Takrat nas ta čarobna glasba nemudoma odpelje v dežele, ki jih bo treba šele iznajti ... In čeprav jih še ne poznamo, so še kako naše!