Drag City, 2015

Z novo ploščo so se februarja vrnili Six Organs Of Admittance, dolgotrajni projekt Bena Chasnyja, ki je cenjen kot eden ključnih nosilcev znotraj tako imenovane new weird america scene, a je vedno bil, in je še, veliko več kot to, zmožen privleči poslušalce najrazličnejših interesov in referenc. Six Organs Of Admittance smo sicer pred nekaj leti posvetili DJ Grafite, znano pa je, da njihove plošče načeloma padejo v dve sekciji – bodisi gre za izrazito solistične stvaritve, ali z res redkimi gosti, bodisi za bolj bendovske inkarnacije, ki jih pogosto polnijo člani ene izmed zasedb, v katerih Chasny tudi igra – Comets On Fire. Tako je tudi tokrat, plošča »Hexadic« je nastala v trio postavitvi, za Six Organs Of Admittance pa pomeni izredno dobrodošel preobrat in korak v svežo smer, del katere smo na nek način vedno že slutili. Svojevrstno presenečenje pa je, da izdajo tokrat spremlja še dodatna zgodba v obliki heksadičnega sistema in pripadajočega priročnika ter seta kart, ki ju imamo možnost tudi naročiti.  

Heksadični sistem je kompozicijski pristop, osnovan na igralnih kartah, ki ga je Chasny razvil za namene določanja tonskega materiala, ritmičnega skeleta, generiranja melodičnih vzorcev, intenzitetnih kategorij itd. Vsebuje pa tako doprinos naključja kot rigorozne shematske postavitve – ter seveda obilo manevrskega prostora. Rokovanje s tem pristopom je porodilo grobi material, ki sestavlja ploščo »Hexadic«, kmalu pa je na pobudo založbe Drag City Chasny svoj »sistem« ekspliciral tudi v obliki, potencialno razumljivi vsakemu, ki ga to zanima. Zadeva se je kristalizirala v priročniku in posebej za to priložnost dizajniranemu setu kart. Slednje niso nujne za uporabo sistema - povsem dovolj so običajne igralne karte - imajo pa seveda dodatno vrednost zakodiranih intertekstualnih referenc in originalnih risb. Pri tem je zanimivo denimo to, da mesta kart, kot so »kraljice«, »kralji« itd., zasedajo svojevrstne »entitete«, ki po Chasnyjevih besedah naseljujejo univerzum Six Organs Of Admittance. Kralj mečev je tako svojevrstno stiliziran lik Stephana Mallarmeja, na spletni strani pa Chasny – ki svojih izvenglasbenih vplivov nikoli ni skrival – ponudi cel kup intrigantnih referenc, ki segajo od Gastona Bachelarda in Williama Burroughsa do Coil in Corneliusa Agrippe.

No, mi se tokrat posvečamo predvsem sami plošči »Hexadic«. Na njej najdemo Chasnyja in Six Organs Of Admittance verjetno v njihovi najbolj nažgani, surovi in feedbackovsko-noiserski ediciji do sedaj. Pravzaprav je presenetljivo, kako je skupinski zven uglašen na nekaj, kar zelo spominja na legendarne Fushitsusha okoli obdobja studijske plošče »A Death Never To Be Complete«. Preveč presenetljivo sicer spet ne bi smelo biti, saj je Chasny že dostikrat izrazil svoje občudovanje in predanost izrazu Keijia Haina, marsikatera Six Organs plošča pa je prav tako znotraj stelje mrakobno-sončnih modalnih pobrenkavanj vsebovala obilo »scorched earth« električno-kitarskih ekskurzov. Tokrat so jezovi popustili in tovrsten zven je sedaj v centru dogajanja. V ospredju pa je tudi tista specifična skupinska uglasitev Fushitsusha, ki se kaže v asketskih in suhih intervencijah garažnih bobnarskih udarcev in električnega basa, ki predirajo skozi kitarsko maso in vpeljujejo svojevrstne, pokvečene, ampak tudi skrajno osredotočene in meditativne poudarke, ki odražajo drugačen tip usklajenosti. 

Seveda odločitev za tak tip zvoka ni plod prej omenjenega heksadičnega sistema. Je pa zato ta sistem gotovo vir generativnega in formulaičnega karakterja skladb na albumu. Generativni pristop h kompoziciji pogosto opisujejo kot poskus zasnutja semena, ki nato poraja različne rezultate, vzorce, zvočna odstiranja. Točno tako je tudi v tem primeru, čeprav niti približno ni možno razbrati vseh sistemskih silnic, ki usmerjajo dogajanje, prav tako pa glasbi ne manjka zalog skrivnostnosti in konvencionalnega bendovskega zanosa. Ponekod, kot na primer v našpičeni »Maximum Hexadic«, se pojavijo mrmrajoči vokali, »Hesitant Grand Light« vsebuje značilne vnose razširjeno modalnega lutnjarstva, najočitnejši deklaraciji intence pa ostajata uvodna »The Ram« ter zaključna »Guild«, pri katerih duh Fushitsushe najmočneje straši. A tam, kjer se slednji in predvsem Keiji Haino predajajo kozmičnim razsežnostim, količinam in ekscesom, ostajajo tokratni Six Organs Of Admittance bolj kompaktni, nemara manj devocionalni. Zato pa prek poklona opozorijo na še eno, pri govoru o Hainu in druščinah dostikrat spregledano posebnost, in to je neverjetna pozornost na mikroformo ter svojevrstno zadržanost, pobrateno z obiljem. 

Aplikacija sistemskih in igrskih kompozicijskih manevrov - ki jih med drugim dobro poznamo iz tako imenovanih sodobnih klasičnih glasb zadnjih dveh stoletij - na hrupni free-rock trio format s strani Chasnyja in Six Organs Of Admittance je vsekakor več kot dobrodošla, v določenih ozirih malodane genialna gesta, ki obenem jasno artikulira in v ospredje postavi marsikaj, kar akterji in konzumenti bolj avanturističnih glasb že dolgo poznajo. »Hexadic« je prav čarobno konsistenten in suveren skupek, plodno udejanjanje dolgoletne osebne izraznosti in reflektiranih kompozicijskih pristopov, ki s tem, ko briljira s trenutno kristalizacijo, hkrati seva enormno potencialnost.