Ilian Tape, 2018

Glasbo štiriindvajsetletnega Bryana Müllerja v avtorskih oddajah Radia Študent predstavljamo že zadnjih nekaj let. Za Tolpo bumov pa je bilo vredno čakati izdajo njegovega drugega studijskega albuma, ki je maja izšel pri münchenski Ilian Tape, eni vodilnih sodobnih techno založb, ki pri nas, bržkone zaradi specifične estetike, nima otipljive fenovske baze. Merimo predvsem na spogledovanje z dediščino bolj trdih in hitrih odvodov elektronike zgodnjih 90. let ter zgodnjega britanskega techna in hardcora oziroma s hektično rejv estetiko. Ta v domačih logih, za razliko od tujine, kjer doživlja nekakšen preporod, ni dobila pravega zaleta, kar gre pripisati hegemoniji berlinskega techno zvoka.

V to, recimo bavarsko špuro aktualnega techna umeščamo tudi Skee Maska, ki se po studiih mudi že osem let. Uspehe v mednarodnem prostoru je pod imenom SCNTST s številnimi albumi in EP-ji za berlinsko Boysnoize Records žel že pri 17 letih. Prvotne izdaje kljub neizpodbitni kvaliteti danes predstavljajo predvsem obdobje samoraziskovanja in oddaljevanja od electroclasha oziroma drugih najstniških vplivov. Po prehodu fokusa na projekt Skee Mask leta 2014 je Müller psevdonim SCNTST nekoliko zapostavil. A le na videz, saj je ravno v maju povil album Scenes and Sketches From the Lab, kar je v resnici zaznal le redkokateri fen. S kar štirinajst komadi se ta zdi kot nekakšen b-side albuma Compro in je kot tak, čeprav manj koherenten, vreden vsakršne pozornosti.

Naj opozorimo, da je to precej pristranska recenzija. Prvič, ker je bil Bavarec eden prvih ustvarjalcev elektronske glasbe mlajše generacije, ki mu recenzent z versko gorečnostjo sledi od samega začetka. In drugič, ker Müller v svojem glasbenem izrazu spaja najbolj intrigantne in brezčasne prvine IDM-a, techna, breakbeata, hardcora in jungla iz obdobja 1990-1995 - časa neizmerne ustvarjalnosti, za katerega se ob vsakem presenetljivem odkritju lahko zgolj sprašujemo, ali so res vse, kar je za elektronsko glasbo relevantnega, naredili že takrat. Poglejmo samo kataloge založb Plink Plonk, Reinforced, Planet Mu, Warp, Shut Up And Dance, R&S ter mlajših Merck, Schematic ali DeFocus …

Müller je še eden tistih bobnarjev med producenti, pri katerem se leta vadbe neposredno manifestirajo v vsakem detajlno sesekljanem breakbeatu. Poslušajte denimo komad Calimance (Delay Mix), ki zveni, kot bi Aphex Twin v začetku 90. let na skrivaj posnel jam s Tonyjem Allenom. Ne gre za hiperkinetično jungle razfukancijo, pač pa za zares organsko manipulacijo zvokov baterije. Srednji tom bobni, hi-hati ali ride činele v elektroniki nikdar niso zvenele tako telesno.

Svojo vizijo sodobnega techna je Skee pokazal že na mojstrskem prvencu Shred iz leta 2016, ki vam ga toplo priporočamo v posluh. Tudi tokrat so komadi strukturirani okoli kotalečih se breakbeatov, ki za drum'n'bass značilno hitrost 170 udarcev na minuto dosežejo le v mojstrovini Kozmic Flush. Sicer pa se producent drži predvsem tehnoidnih hitrosti okoli 130 in 140 udarcev. Kljub rafiniranemu občutku za matematično razcepljenost breakbeatov in prefinjeni modulaciji zvoka vsakršnega perkusivnega elementa, kar je jasno razvidno pri njegovih eksperimentalnejših izdajah Ilian Skee Series, se čarobnost plate Compro skriva predvsem v harmoničnem razmerju med melodičnimi in ritmičnimi gradniki. Simon Reynolds je že sredi 90. let v kultni seriji esejev the Hardcore Continuum kritiziral fetišizacijo kompleksnih breakbeatov in skoraj manično tekmovalnost med jungle producenti. Skee se ob upoštevanju lastne avdiofilske filozofije problemu izogne z zrelim samoomejevanjem.

Kompleksnim konstrukcijam navkljub njegovi ritmi niso preveč možganski. Včasih, recimo pri komadih 50 Euro to Break Boost ali Muk FM, celo preseneti s preprosto osnovno ritmično zanko. Še vedno pa težko skrivamo osuplost nad načinom, kako nanje vpenja melodične in ambientalne elemente. V ospredje so postavljeni minimalistični melodični motivi, ki v sozvočju z eteričnimi zvoki padov gradijo nezamenljivo atmosferičnost. Slednjo utelešajo tudi nešteti mikrozvoki in okruški, njegovi vzdihi in izdihi ter brbotanje vode njegovega bonga. Zanjo bo najboljša prispodoba kar albumska platnica s človeško silhueto v objemu snežne beline in megle. Monokromna pokrajina, kjer se zaradi zunanje negibnosti in tišine vse dogajanje prezrcali v človeške globočine. In komada Cerroverb ter Session Add, ki to podobo ponovno zrcalita v zvok.

Naj zveni še tako sentimentalno, Skee zmaguje prav z vdihovanjem duše v svoje produkcije. Ob estetsko sorodnih glasbah, ki težijo k aranžmajski progresivnosti in zvočni avantgardnosti, so bile in so še pogosto problem prav hladnost, sterilnost in dislociranost zvoka, kar kljub čutnemu ekscesu ter zanimivosti produkcij pogosto rezultira v odsotnosti večjega čustvenega trka. Paradoksalno album Compro poseduje podobno hladno patino, ki pa jo obenem prebada težko ubesedljiva toplina, nekakšna manifestacija Müllerjevih notranjih razpoloženj. Njegova sposobnost zvočenja mejnih stanj, tistih neopredeljivih razpok med ekstazo življenja in smrti, skladbe albuma Compro postavlja ob bok mojstrovinam kultnega Selected Ambient Works 85-92.

Lahko bi se šli analizo posamičnih komadov in vsakič odstirali Müllerjevo izjemnost. V luči Reynoldsovega argumenta se raje izognimo fetišiziranju tehnikalij in se fokusirajmo na Compro kot celoto. Plata je morda konzervativna v revitalizaciji petindvajset in več let starih izhodišč, toda povsem sodobna v njihovi aktualizaciji ter aplikaciji na trenutno techno krajino. Eklektično zaporedje skladb, ki nihajo med abstraktnim ambientom, junglom v slogu LTJ Bukema, perfecionističnim IDM-om in klasičnim Ilian Tape technom, vselej ohranja poslušalčevo pozornost. V tem smislu Compro obstaja svetove stran od resnobnega monumentalnega zvoka številnih letošnjih techno dolgometražcev izpod prstov raznih starost, ki jih je v Tolpah predstavljal kolega Petrič. Ko na masivnem ozvočenju prvič slišiš vrhunec plate Flyby VFR, je pač težko zadržati solzico sreče. Na albumu Compro Müller nameni še več poudarka kompleksnim poliritmijam, ki pa pod melodičnimi vplivi zgodnjega UK techna in bolj igrivega IDM-a ter transcendentalnih padov ustvarjajo nov, še bolj izpiljen Skee Mask zvok. Pri tem melodičnosti ne žrtvuje na račun teksture. Pri grajenju ambienta ne zapada v dolgočasna pršenja, pač pa mojstrsko balansira prostor in praznino.

Do tu ste že spoznali, da vam želimo Skee Maska prodati za vsako ceno. Zato seveda tudi clickbait podnaslov o elektronski plati leta. Čeprav imamo recenzenti v zadnjih letih vse bolj omejen vpliv na dejanske izbire poslušalstva, se včasih zdi vredno porabiti vse svoje moči za promocijo nečesa resnično presežnega. To je ta presežek.