Altin Village & Mine, 2016

»Ali sem doma?« je vprašanje, okoli katerega je čikaški skladatelj, songwriter in filmski ustvarjalec Matt Mehlan, ki ga že poldrugo desetletje poznamo kot osrednjo gonilno silo vselej spreminjajočega se glasbenega organizma, ki v tokratnem utelešenju sliši na ime Skeletons, spletel narativ njihovega devetega studijskega albuma. Gre za kolektiv, ki je od izdaje prvenca Everybody Dance With Your Steering Wheel leta 2002 svoje muzike izdajal pod številnimi kombinacijami osrednjega imena, denimo Skeletons and the Girl-Faced Boys, Skeletons and the Kings of All Cities oziroma zgolj Skeleton$. Po začetni zasnovi kot solistični Mehlanov umotvor, večletnem delovanju v glasbenem podzemlju mesta Oberlin v zvezni državi Ohio ter izdaji albumov Life and the Afterbirth in I'm At the Top of the World pri založbi Shinkoyo, ki je pod vodstvom istoimenskega kolektiva na oberlinski kolidž sceni promovirala d.i.y. etiko in idejo skupinske improvizacije, je ustanovitelj emigriral v New York, njegovi sodelavci pa so se razpršili po ameriškem in evropskem kontinentu.

Pri Mehlanovem projektu je od začetne ekspanzije na nekaj rednih članov viden pečat pustil predvsem njegov koncept, da okoli kolektiva Skeletons vselej kroži ekipa nestalnih glasbenih sodelavcev, ki se od benda oddaljujejo in slej ko prej spet vračajo v njegove vrste. Zaradi geografske dislociranosti članov so njihove izdaje, katerih zvok bi lahko pavšalno opisali kot nekakšen eksperimentalen elektronski pop z vplivi nojza, funka, sintovske estetike ter vzhodnjaških perkusijskih elementov, prežet z etosom kolektivne improvizacije, ostajale konsistentno nekonsistentne, zaznamovane z večnim iskanjem »tistega« zvoka. Širšo prepoznavnost so Skeletons doživeli ob izdaji albumov Git iz leta 2005 in Lucas iz 2007, ki sta oba izšla pod okriljem založbe Ghostly International. Prav s slednjim je Matt Mehlan začrtal temelje večine njihovih nadaljnjih produkcijskih podvigov, saj je album nastal v nekdanjem skladišču v Queensu, ki je takrat postal njegov dom s studiem z imenom The Silent Barn.

Za nas precej pomembna je postopna preobrazba, ki jo je avantpop kolektiv Skeletons začel doživljati leta 2009, ko je v občutno razširjeni sestavi, ki je vključevala tudi godala, trobila in elektroničarje, nastopal pod imenom Skeletons Big Band. V osnovi je šlo za preplet organskega in elektronskega, osnovanega na nediskretnih, včasih kaotičnih skeletih skladb izpod Mehlanovih prstov. Nekatere od v teh letih predstavljenih kompozicij so kasneje pristale na zadnjih dveh albumih PEOPLE iz leta 2011 ter The Bus iz leta 2012. Njihov zvok, ki ga je eden izmed glasbenih medijev opisal kot ogromen kvodlibet nenehne poliritmije, afrobeat kitar, free jazza in vseh mogočih perkusijskih vložkov, se je tako usidral nekje na presečiščih eksperimentalnega post rocka, world glasb, svobodno improviziranega jazza, komorne glasbe in popa. Tako kot na zgoraj omenjenih dolgometražcih so se Mehlanu tudi tokrat pridružili njegovi dolgoletni kolaboratorji, med katerimi moramo posebej izpostaviti multiinštrumentalista Jasona McMahona, ki je album Am I Home? posnel in koproduciral, pa bobnarja in tolkalca Grega Foxa, sicer poznanega iz newyorških bendov Liturgy, Zs ter Guardian Alien, in ne nazadnje tudi Justina Frya iz zasedbe PC Worship. S poudarkom na dejstvu, da smo tukaj izpustili številna priznana imena newyorške in širše podzemne eksperimentalne scene, ki jih najdemo na albumu, zapišimo, da Am I Home? tako predstavlja izbruh kolektivne kreativnosti pod vodstvom napredno mislečega band leaderja.

V primerjavi z doslejšnjim materialom, ki je za ceno eksperimentalnega pristopa h kompoziciji neredko izgubljal pri koherentnosti posamičnih dolgometražcev, se pri Am I Home? dozdeva, da smo slednjič priča dolgo pričakovanemu ravnovesju med zvočnimi ter kompozicijskimi tehnikalijami na eni in bolj impulzivnim, pol improviziranim izvajalskim pristopom na drugi strani. Za retoričnim vprašanjem Am I Home? se skratka skriva dvom, ki se je Mehlanu bržkone porajal tekom njegove bogate diskografije, torej vprašanje, kako ustvariti harmonijo med nepredvidljivostjo in spontanostjo, med skrbno razdelano, mestoma minimalistično in repetitivno, mestoma tehnično zahtevno izvedbo ter slednjič med neprestanim ustvarjanjem presenečenj in koherentnim narativom, ki se vije skozi sedmerico prisotnih skladb.

Vselej prisotni motiv reprodukcije oziroma apropriacije estetskih prijemov kontinuiranih snemalnih maratonov sedemdesetih let ter uporabe studia kot dodatnega instrumenta in kompozicijskega orodja lahko vidimo v rezu prvotnega uro in pol dolgega materiala na zgoščenih sedem kompozicij, ki vsaka zase stojijo kot nek glasbeni eksperiment. Skladbe se v nekaterih primerih gradijo okoli minimalističnih kitarskih motivov, denimo na osnovi arpeggiov pri jukstapoziranih skladbah It's Infinite ter Isn't Infinite, na temelju repetitivnega groova pri s perkusijami dobro obloženi pesmi The City ali ob disonantnih odzvanjanjih kitar pri pesmi Don't Smoother It. Nadaljnji potek skladb pa se najbrž razlikuje glede na sam pristop k nastajanju, saj se pri nekaterih pesmih odraža premišljena repetitivna struktura, kot denimo pri Success in The City, ki se nato v ekstenzivnih repeticijah, vpeljevanjih sintov ter raznoterih perkusij napihuje in širi ter nato počasi razpleta vse do katarze. Spet pri drugih pa lahko opažamo bolj odprte forme, ki skladbam dajejo pridih nekakšnih fragmentov, denimo pri delu All I Want Is You, medtem ko bi po mnenju recenzenta osrednjo skladbo albuma z naslovom Don't Smoother It lahko interpretirali kot nekakšno manifestacijo že večkrat omenjenega etosa kolektivne improvizacije. Pesem se namreč ponaša z razgibano, nepredvidljivo strukturo, disonantnimi melodijami kitar in sintov, naključnimi elektronskimi pulzi in svobodno improviziranim, kakofoničnim klimaksom, ki ga zaznamujejo elektronski zvoki, troglasje saksofonov in nalomljeni ritmični vzorci.

Z albumom Am I Home?, na katerem Mehlanovi vokali še najbolj spominjajo na Sufjana Stevensa oziroma Erlenda Øyea iz Kings of Convenience, se tako Skeletons, kot kaže, oddaljujejo od prvotnega, večinoma razsrediščenega glasbenega izraza k bolj konciznemu, težko posnemljivemu zvoku, ki ga lahko ustvari le v studiu zaprta ekipa ljudi, ki jih najdemo na albumu. Skeletons tako predstavljajo tipičen amalgam newyorške kreativnosti, kolektiv, ki se pod maksimami post punk igrivosti, post rock zvočnosti in estetike minimalizma uspešno sooča z iskanjem pristnega v glasbi 21. stoletja. Pristno pa ljudje ne nazadnje iščemo predvsem tam, kjer smo doma.