Slauson Malone: Vergangenheitsbewältigung (Crater Speak) (Grand Closing, 2020)

V nocojšnji Tolpi bumov obračamo pozornost na dve raperski kratkometražni izdaji, ki prihajata iz precej nasprotnih si spektrov tega žanrskega miljeja. Prvi na vrsti bo pustolovski kolaž abstraktnega hip hopa Jasperja Marsalisa, ki deluje pod imenom Slauson Malone in se predstavlja z novim EP-jem Vergangenheitsbewältigung oziroma, po domače, Soočanje s preteklostjo. Čeprav gre šele za njegovo drugo izdajo in izključno pod imenom Slauson Malone deluje šele kakšno dobro leto, je Jasper glasbeno aktiven že dlje časa, lahko bi celo rekli, da je v glasbi gor rasel, saj ga zaznamuje težek družinski pedigre. Jasper je namreč sin jazzista Wyntona Marsalisa, vzgoja v jazzovskem duhu pa je verjetno povod za Jasperjevo  sodelovanje z umetniškim in pustolovskim jazz ter hip hop kolektivom Standing On The Corner, s katerim se je pričela njegova glasbena pot.

Kljub sorazmerni uspešnosti projekta Standing On The Corner - skupina je med drugim delovala z velikanoma, kot sta Earl The Sweatshirt in Danny Brown, - je Jasper kolektiv, bojda zaradi ideoloških nesoglasij, lani zapustil in se posvetil solo produciranju ter rimoklepaštvu. Solistični delovni proces zanj ni bil popolna neznanka, vajen ga je bil že takrat, ko je bil del mnoštva. O tem priča prvi Slauson Malone album A Quiet Farewell (Crater Speak), ki je skupek fragmentov, nastalih v obdobju od leta 2016 do 2018, torej v času, ko je Jasper bil še del zasedbe Standing On The Corner. Aktualni Vergangenheitsbewältigung (Crater Speak) je njegov zvočni, tematski in s tem duhovni naslednik. Produkcija je še vedno pustolovska, odprta za vsakršen žanrski eklekticizem. Slišati je moč vplive jazza, soula, folka, popa in drugih žanrov, ta eklektičnost pa s prefinjeno slojeno produkcijo nikoli ne učinkuje prenasičeno ali prisiljeno. V primerjavi s predhodnikom je na aktualnem kratkometražcu zvočna podoba, kljub njeni bogatosti, vendar bolj minimalna. Jasper namreč večkrat poseže po ambientalnosti klavirskih semplov ali celo igranju akustične kitare in ustvarja prostor za večjo vokalno čustveno prezenco. Inštrumentalna kulisa je na momente še vedno popolnoma naglitchana, narezana s kakofoničnimi vpadi in distorzijami, toda tokrat pred to kuliso Jasper nastopa mnogo samozavestneje, ne le kot rimoklepač, temveč tudi kot vokalist, ki očitno še zdaleč ni razkril vseh svojih kart.

Freddie Dredd: Suffer (Doomshop Records & RCA Records, 2020)

V drugi polovici Tolpe bumov jačamo tempo in izpostavljamo bolj klasično trapčino, ki pa vendarle ima svoje posebnosti. Luč mečemo na kratko izdajo Suffer kanadskega pljuvača Freddija Dredda, ki ga, tako kot Jasperja v Slauson Malone, zaznamuje celosten pristop pri ustvarjanju svojih komadov. Freddie Dredd torej ne nastopa le kot karakter in zabavljač za mikrofonom, temveč pod imenom Ryan C. od samega začetka leta 2015 tudi producira svoje beate. Njegovo glasbeno izrazje bi najlažje opisali kot nadaljevanje tradicije Memphis stila devetdesetih, torej trapa pred trapom. V njegovi umazani produkciji in temačni ter nasilni tematski vsebini je neizogiben vpliv kultnih imen, kot so Three 6 Mafia in Tommy Wright III, opazno pa je tudi zgledovanje po sodobnejšem phonk derivatu Memphis stila, kot smo ga bili še ne dolgo nazaj pod taktirko SpaceGhostPurrpa vajeni pri kolektivu Raider Klan. 

Freddie Dredd z distorziranimi 808 basi, glasovnimi modulacijami in chopped and screwed tehniko miksanja morda res ne prinaša hude produkcijske svežine, vendar to, kar počne, počne skrajno izpiljeno in tudi premišljeno. Zaveda se, da je kljub jasnosti svojih vplivov, vendarle bolj uspešen producent kot rimoklepač, zato svoj manko v besedilih in na mikrofonu kompenzira z rahlo satirično držo. Freddie, bolj kot ne, namreč nastopa kot alter ego, kot karikatura pripeljana do absurda. Takšni načičkani personi gre verjetno pripisati zasluge za njegovo uspešnost na družabnih platformah, kot je TikTok, zavoljo katere si je s parimi zajebantskimi, recimo jim meme komadi, v zadnjem letu pridobil lepo prepoznavnost in bazo poslušalcev, ki torej variirajo od starih glav, ki spoštujejo Freddijev DIY pristop in zgledovanje po velikanih, do mulcev, ki se navdušujejo nad bengrji ter cinizmom.

Čeprav deluje že skoraj pet let, je v trenutnem porastu hajpa še prezgodaj reči, ali je Freddie Dredd zgolj še ena traperska muha enodnevnica ali pa lahko s svojim soundom in imidžem obrobni trap sceni zares ponudi nekaj novega ter predvsem trajnega. Da bi se izognil nesrečni efemerni usodi, bo moral še kar nekaj truda vložiti v tekste, produkcijsko plat pa kdaj zapeljati v kanček bolj pustolovsko smer. Med čakanjem na njegov možni preporod ter razvoj pa naj čas krajšajo pokalice EP-ja Suffer ...