Extreme Eating Records, 2019

Welcome plonkers, wankers, assholes, cunts, sluts in tako naprej! Tisočkrat fuck off! Dobrodošli na novem predavanju v slengu o sceni delavskega razreda. Pred težko pričakovanim koncertom dvojca železnega repertoarja z obrobja Nottinghama ta petek v Kinu Šiška se bomo tokrat v Tolpi bumov pozabavali z njuno novo plato Eton Alive in se pozibavali ob svežih nepozabnih beatih, bas linijah, semplih ter do mastnega pljuvanja nasičenih punkoidnih vokalih. John Cooper Clarke ima v Jasonu Williamsonu dostojnega naslednika.

Pred dobrimi štirimi leti smo se z meteoritoma alter scene pomenkovali pred klubom v Mozartovem Salzburgu, kjer se trume turistov, lačnih mocartkugl, dobesedno neslano šalijo z domorodci, ki hrepenijo le po miru, ki bi trajal vsaj dolžino nokturna. Kar je bodlo v oči, je bila na tleh ležeča torba s prenosnikom, v katerem je shranjeno vse, kar se na domačem kavču utrne misli masterminda podlag Andrewa Fearna. Popolno nasprotje mnogim bendom, ki s seboj vlačijo šleperje opreme ali vsaj kak razjeban kombi, v katerega stlačijo najprej bobne, nato pa še bobnarja. Karikaturi infantilnosti v srednjih letih oziroma »glas britanskega delavskega ljudstva« oziroma »največji rokenrol bend na svetu« po besedah Iggyja Popa oziroma Sleaford Mods po domače sta ministra za obrambo brit alterja, zdaj že kultni faci, ki se še vedno izogibata lovkam mainstreama, ki so jima ga pred leti po seansi z The Prodigy mnogi napovedali. Takratni komad Ibiza je namreč kar klical na poskok rdeče opečena telesa germanskih mladcev na istoimenem sredozemskem otoku, ki podobno kot prej omenjeni Salzburg izgublja identiteto. 

Ker pa sta zrasla, se bodo pristno domači koncerti v pubih pred 50-glavo množico težko ponovili, kar je škoda, saj nista rojena za velike odre. Smetano svoje slave najslajše ližeta v manjših klubih. Od Ibize dalje sta bila prekleto plodna. Na n-to potenco. Izdala sta kar nekaj novega materiala v različnih formatih, letos pa sta na svoji novi založbi Extreme Eating Records krstno splavila album Eton Alive, katerega naslov se navezuje na snobovsko elitno šolo Eton, ob katero so se svojčas obregnili že The Jam v komadu Eton Rifles. Plošča, ki je uradno njun peti dolgometražec - neuradno tega ni moč določiti - ni posneta v živo, kakor zavajajoče sugerira naslov, in ne prinaša ekstremnih novitet, pač pa nudi varno udobje, kakršnega smo že vajeni. Modsa sta kot precizni švicarski uri - digitalna in analogna. 

Formula uspeha je jasna: elektro repetitivna podlaga s čvrsto zasidranimi temelji v post panku, na katero je z verigo privezan bevskajoči vokal, pri katerem gre za dialog med punkom in rapom. Mladostna jeza nergača Jasona, nekdanjega delavca na piščančji farmi, je neuničljiva in večna. Ne zmanjka mu tem, ki ga izjemno motijo, zato ne štedi jezika in z grenkim sarkazmom strelja na vse strani. Družbi nastavi ogledalo s kritiko na kvadrat. O anemičnosti ljudi, ki jih nič več ne šokira, o minimalcu za preživetje in o drugih, predvsem britanskih nebulozah. Vse to iz ust, iz katerih je čutiti duh in dah ter zadah že omenjenega Johna Cooperja Clarka, pokojnega Marka E. Smitha in Shauna Ryderja. Seveda pa ne smemo pozabiti niti na Iana Duryja, Steva Ignoranta in Shakespearja! To, da gre pri opusu Sleaford Mods v bistvu za ozvočeno govorjeno poezijo, ni skrivnost. Za zvočno komponento poskrbi Andrew, ki se sinhrono ukvarja tudi s solo projektom EXTNDDNTWRK, ki pa je zadnja leta bolj na stranskem tiru. Prenosnik je podaljšek njegovih rok in možganov, nepozaben pa je njegov klik na koncertih, s katerim najprej v stotinki sekunde s ketne spusti krdelo plesa željnih in piva žejnih, nato pa v milejši obliki Beza iz Happy Mondays poplesuje tudi sam, naredi kak selfi s publiko in uživa ob pivu, s katerim se nemalokrat tudi nerodno polije.

V plačilno območje Eton Alive vstopimo s komadom Into The Payzone, ki ga krasi šarmantno temačna darkvejvovska bas linija izjemne kvalitete, takšne, kot je tudi tista v O.B.C.T. - Oliver Bonas In The Chelsea Tractor - ki ga zaključi brenčeči kazoo in v katerem so na sramotilnem stebru opolzko ugledne verige trgovin z luksuzom in parkirani statusni simboli pred njimi. Vse je fejk, vse je embalaža. Bistva ni ali pa je skrito zaslepljenim očem v svetu brezstičnih kartic, ki omogočajo enomesečno srečo, ki se kasneje, ko se iluzija razblini, sprevrže v še bolj sivo sivino, v realnost prazne plastike, ki se bohoti v prenatrpanem domačem smetnjaku. Z dvema repetitivnima bas tonoma je Top It Up reperčina v stilu Asian Dub Foundation meets Alejandro Buendija, Flipside pa je The Prodigy naspidiranka, ki s trance hiphopijado Subtraction, ki ji sledi, tvori idealen zakonski par. Novost v obliki melodičnega, že kar krotkega vokala, ki pa se, roko na srce, Jasonu ne poda tako zelo, ponujata Firewall ter When You Come Up To Me, diskoidno leteči Discourse pa obudi spomine na Lene Lovich in Lucky Number One. Zdi se, da album v zadnji tretjini z nekaj povprečnimi, pozabnimi komadi nekoliko pade, zmanjka mu namreč tistih markantnih orožij velikega kalibra, kot so bili Jobseeker, Fizzy, Tiswas in tudi prvi singel z nove plate, plesni Kebab Spider. A vendarle jima ne gre zameriti, pri takšni produktivnosti je odstotni kalo dovoljen. Še vedno trdimo, da sta ena najbolj unikatnih zadev, ki se je zgodila v zadnjih desetletjih. Heroja delavskega razreda, ki domuje tudi vse od Litostroja do Kina Šiška.