Menart, 2024

V tokratni Tolpi bumov se prvič posvečamo zasedbi Slick Stings z albumom Loves & Curse, se pa ne posvečamo prvič njenim članom. Kdo točno jo sestavlja? Zasedba Slick Stings je skupek starih mačkov s hrvaške rock'n'roll scene. Tomislav Žalac in Mislav Kurspahić prihajata iz zasedbe Erotic Biljan & His Heretics, Matko Botič iz My Buddy Moose in Tomislav Peretič iz Shoot Me Wendy.

Vsi od naštetih bendov imajo v nekdanji garažni jugoslovanski rock'n'roll sceni posebno mesto, zato tudi ni nenavadno, da je plata Loves & Curse tehnično dodelana in pušča občutek, da bend obstaja že dlje časa; slišimo dobro uigranost in sinhronost, ki jo načeloma bendi dosežejo šele skozi čas.

Verjetno ni posebno presenečenje, če rečemo, da je tovrstna kitarska struja vsako leto ožja, ker izgublja občinstvo. Predvsem takšno, ki ga ne bi mogli oklicati za fotre v starih ledrih oziroma tako imenovane boomerje. Če pogledamo v srž problema še z druge strani, pa opazimo, da manjka predvsem novih bendov, ki bi tovrstno glasbo sploh predvajali, mlajši ali starejši publiki. To je verjetno razprava, ki sodi v drugo oddajo, a je pomembna tudi za pričujočo recenzijo, saj so zaradi tega oziroma predvsem zaradi tega tovrstni, predvsem dobri, bendi redki dragulji, ki bi jih na našem bližjem prizorišču trenutno lahko iskali kot šivanko v senu.

Nekateri bi verjetno ploščo Loves & Curse oklicali za retroplato, predvsem zaradi načina igranja, ki spominja na šestdeseta leta garažnega rock'n'rolla z mešanico subtilnejših ritmov. Tudi mi bi ji pripisali podobno oznako, dodali pa še, da gre za album, ki je iz rock'n'rolla stopil korak bližje popu, kar ni mišljeno kot graja, temveč prej kot opazka. Plošči namreč dopusti spevnejše ritme, ki bi lahko vplivali na širšo publiko oziroma jo zanimali. Najboljši primer tega je zagotovo zaključna skladba My Baby's On Fire, ki s svojim spevnim ritmom in lahkotnim besedilom ostane v ušesu.

Zdi se, da zasedba ni zares odšla in ušla nobenemu od omenjenih bendov, iz katerih člani sicer izhajajo. Zagotovo čutimo glasbeni vpliv vseh, hkrati pa jim je uspelo ustvariti lasten avtorski izraz, ki ni ne eno ne drugo – so preprosto Slick Stings. 

v inštrumentalnem smislu posebej dobro izstopa kitara Tomislava Žalca, ki je tudi sicer avtorsko večji del plošče ustvaril sam in s tem pokazal še eno umetniško plat svojega ustvarjanja, kljub temu, da je publiki teh voda poznan že dve desetletji. S solažami, ki jih je odigral Matko pa bend stopi stopničko višje, odlično pa so vpeljali tudi ženske spremljevalne vokale, ki skladbe napolnijo s posebnim emotivnim nabojem. V nekaterih skladbah se ti zdijo kot dialogi med moško in žensko energijo, kot denimo v skladbi 3000 miles in Control You.

So plošče, ki oponašajo druge bende, so plošče, ki zabolijo, in plošče, kot je Loves & Curves, ki ponujajo zavetje. Kakšno, boste vprašali? Takšno, da se ta svet zdi znosen. Zvenijo, kot da smo na roadtripu, ko se s spuščenimi okni peljemo v globino svobode. Oboževalci tovrstne kitarske glasbe lahko za čas enajstih skladb verjamemo, da ta še obstaja in ne izumira. Imejte nas za optimiste, kdaj smo pač lahko tudi to.

Plošča Loves & Curse je zagotovo ena od boljših izdaj zadnjih let v nekdanjem jugoslovanskem prostoru, ki stoji ob strani bendom, kot je denimo The Strange, na drugi strani ohranja določeno kitarsko linijo, spet na tretji pa ustvarja samosvoj zvok, ki ga bomo še naprej z veseljem spremljali.