SLIPKNOT: We Are Not Your Kind

SLIPKNOT: We Are Not Your Kind

Oddaja
13. 8. 2019 - 19.00

Roadrunner, 2019

 

Ko so 31. oktobra lani Slipknot kot strela z jasnega predstavili single All Out Life, je bilo največje presenečenje to, da so sploh predstavili nekaj novega. V času interneta in skorajda ničelne možnosti skrivanja nečesa takega, kot je snemanje novega materiala, s strani enega največjih bendov na svetu, jim je res uspelo nemogoče. Sam komad je vseboval vse, kar tipični hit zasedbe vsebuje – s tega stališča torej sam komad ni bil slab, pomembnejše pa je bilo v resnici to, da je napovedoval nekaj novega. Z dobro premišljeno marketinško kampanjo je v naslednjih mesecih svet izvedel, da bodo Slipknot 9. avgusta 2019 izdali nov album, naslovljen We Are Not Your Kind. Vmes so tik pred evropsko turnejo predstavili še dva singla, sama medijska mašinerija pa je s konstatnim bombardiranjem z intervjuji s pevcem Coreyjem Taylorjem in kitaristom Jimom Rootom začela graditi hype. In potem je album na navdušenje mnogih recenzentov, fanov in drugih poslušalcev eksplodiral v svet. In dokazal, kar pritiče marsikateremu izdelku danes - da je bil hype zgolj hype.

Sam album We Are Not Your Kind, če ga jemljete po delih in poslušate zgolj nekaj singlov, ne predstavlja nekega presežka v diskografiji Slipknot. Pravzaprav ste že vse slišali prej in marsikdaj tudi bolje. Ob prvem poslušanju nova pošast maskirane deveterice ponuja skorajda identično zvočno sliko, kot jo ima predhodni album .5: The Gray Chapter, le da sta bas kitara in boben malce bolj drzno v ospredju, kar verjetno na prejšnjem albumu ni bilo toliko zaželeno. Šlo je namreč za album brez basista Paula Graya in kultnega bobnarja Joeyja Jordisona. Verjetno je bend temu primerno novima članoma, basistu Alessandru Venturelli in bobnarju Jayu Weinbergu, raje dal malce manj zvočne prisotnosti. Pač toliko, kot je bilo spoštljivo do preteklosti. Vrnimo se še k eni podobnosti s prejšnjega albuma – single Red Flag s trenutnega albuma ima refren, ki je skorajda identičen refrenu singla Skeptic na prejšnjem. Tudi razporeditev komadov spominja na prejšnjo ploščo. Primerjati pa jo je možno tudi s prvimi albumi: natančni poslušalci boste ob poslušanju komada Orphan težko skrivali nasmeh. Večji segment skladbe namreč spominja na vodilni riff hit komada The Heretic Anthem z Iowe. Tudi tipična postavitev vokalnih struktur spominja na predzadnja dva albuma. Če povzamemo te primerjave - na hitro in prvo poslušanje lahko trdimo: »Nič novega pod soncem, nič novega, česar že nismo slišali od Slipknot ali v metal glasbi nasploh, čeprav – roko na srce – ni slabo.« A kdor sledi zasedbi, ve, da albuma Slipknot ni moč doživeti, začutiti in dojeti v zgolj enem poslušanju, kaj šele, če se ga posluša po kosih, po posameznih singlih, kot je to danes marsikje navada. Hudič je le v detajlih in ta trditev je pri doživljanju albuma We Are Not Your Kind več kot očitna.

Najprej se itak sprijaznimo, da ne bomo dobili še enega samonaslovljenega albuma ali pa Iowe. In zakaj bi? Bend je v 20 letih dokazal, da se noče ponavljati, da pa vseeno drzno, ustaljeno formulo uspeha spreminja le počasi in previdno. Če bi se ponavljali, bi ljudje namreč itak rekli, da je vse isto. Če bi se spremenili preveč, bi rekli, da to niso več Slipknot, kot se je dogajalo v času izida albuma All Hope Is Gone, ki so ga primerjali s Taylorjevo drugo zasedbo Stone Sour. Zato za izhodišče vzemimo primerjavo zgolj z Iowo, ki jo je v medijih precej izpostavljal Corey Taylor – ker je takšna primerjava res na mestu. Morda ne zveni tako surovo kot omenjeni kultni album, gotovo pa zveni enako mračno, morbidno in klavstrofobično. Ni skrivnost, da album v veliki meri izhaja iz osebnih težav pevca Taylorja, ščepec grenke soli pa je dodala še smrt hčerke tolkalista, a kreativnega »master minda« zasedbe, M. Shawna Crahana, ki ga svet pozna pod vzdevkom Clown. A Taylorjev križ tu meče večjo senco in s tem védenjem postane poslušanje albuma We Are Not Your Kind nekaj popolnoma drugega.

Album je definitivno treba poslušati v celoti in takrat se razodene njegova prava moč. Če prisluhnete vsem 14 pesmim v zapovedanem vrstnem redu, vas čaka zanimiva avdio izkušnja, svojevrstna mračna drama. Odpre jo precej na eksperimente prvega albuma spominjajoč intro Insert Coin, ki pa lepo vpelje v grenko-sladek single Unsainted, ki spominja na tipične »album openerje« skupine Slipknot tipa Sarcastrophe s prejšnje plate ali Gematria (Killing Name) z albuma All Hope Is Gone. S to izjemo, da v novem komadu ženski zborovski vokali dajejo občutek neke odrešitve. A to se hitro spremeni v avdio nevihto, ki jo predstavlja single Birth Of The Cruel. Ta bi lahko komot stal na albumu Iowa, še posebej s svojim nu metalskim začetkom, na katerem prednjačita bas in zagruvan boben, s katerima se preliva nenavadno melodičen, speven vokal. Ta totalno zagruvan headbanger vas vrne v čase druge polovice devetdesetih, ko so vladali Sepultura z albumom Roots, Machine Head z Burn My Eyes in Pantera s Far Beyond Driven. Potem sledi intermezzo, ki spet spomni na nekaj s prve plošče in ki deluje izjemno pretresljivo s kombinacijo ženskega in moškega vokala, ki pojeta Death Because Of Death (Because of you). Abrupten konec, na katerem ženska pravi »because of you« vpelje v enega najmočnejših Slipknot komadov zadnjega desetletja, Nero Forte, ki ponuja enostaven, a močan kitarski riff, ki prevladuje in se lepo zlije s plemenskim bobnom, ki v osrednjem delu pesmi spominja na bobnarske eskapade pesmi The Blister Exists z albuma Vol. 3. Sledi prav tako heavy komad Critical Darling. Ta spominja na nu metalske radijske hite iz devetdesetih, s to razliko, da se proti koncu prelevi v nekakšno zvočno nočno moro, v kateri prevladujejo godala. Sledi malce baladni A Liar's Funeral, ki pa na osladnosti izgubi ob Taylorjevem dretju samostalnika »Liar!« Temu sledi prej omenjeni Red Flag, tipični headbanger v stilu The Heretic Anthem z albuma Iowa, nato pa nas za 55 sekund zmoti intermezzo v obliki lepe klavirske melodije What's Next. A konec ni lep in je več kot primeren za napoved zadnjega dela albuma.

Ta se začne z enim bolj bizarnih singlov, Spiders. Prevladujoči groove basa in bobna ob mračnih klaviaturah in res heavy kitarah ter motenem besedilu grozljivo zleze pod kožo in tam pušča neprijeten občutek. Sledijo trije zelo težki komadi – Orphan, My Pain in Not Long For This World, med katerimi je za poslušanje najtežji My Pain, ki je res srce parajoč zaradi besedila ter shizofren zaradi prevladujoče sintisajzerske melodije, ki izpade kot posmeh kakšni otroški pesmi. Celotno avdio potovanje pa potem doživi svojevrstno odrešitev v obliki zaključnega singla Solway Firth, ki je naravnost eksploziven in pri katerem vsi člani streljajo z najmočnejšo zvočno artilerijo. Album je res vsota vseh posameznih delov. Zgrajen je premišljeno, deluje kot svojevrsten dantejevski triptih pekla, vic in nebes, v katerem vmesne postaje povezujejo precej eksperimentalni in neobičajni intermezzi, ki so včasih samostojni komadi, včasih pa deli komadov. Poslušanje albuma ni lahko, ni prijetno, je pa nagrajujoče. Če seveda zdržite do konca.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.