samozaložba/Howling Mine Records, 2024

Če ste gledali drugi celovečerec režiserja Gasparja Noéja in se vam je kak prizor ali pa kak občutek ob prizorih iz filma zarezal v spomin, potem vam bo morda ob pogledu na naslovnico prvenca mlade ameriške peterice Slowhole nekoliko hudó, nekoliko neprijetno. Morda bo kričeča, na tleh čepeča ženska obudila spomin na omenjeni film iz leta 2002, še posebej, če ste ga videli pred mnogo leti oziroma v času izida. Spomin nanj je po nepreštevnih dogodkih, ogledanih filmih in pretečenih letih namreč nekoliko zadimljen, toda najprepoznavnejša podoba, rdeči podhod, je – grozljivo – nepovratno vtisnjena bržkone v vsako osebo, ki je zmogla presedeti uro in pol dolgo pripoved s pariških ulic.

Po preklikavanjih in primerjavah sklepamo, da na naslovnici plošče z razpotegnjenim krčem Edvarda Muncha na obrazu v bolj ali manj praznem prostoru z nizkim, osvetljenim stropom, prikazana v ospredju ostre perspektive, pravzaprav čepi vokalistka in tekstopiska benda Slowhole, Shannon Arsenault. Prepričani smo, da je srhljiva podobnost glasbenice oziroma opisane umestitve na naslovnici namerna. Poleg neprijetnih skomin ob pogledu na album nas v tretji in šesti skladbi denimo pričakata tudi citata iz filma Obsedenost iz leta 1981. Člani neworleanške zasedbe po lastnih besedah z velikim zanosom spremljajo vse oblike grozljivega v umetnosti in to grozljivost tudi zelo zadovoljivo poustvarjajo. »Horror« je torej v osrčju bendovega navdiha in je tudi ustrezna opisnica za vse reference okrog podobe ter predvsem zvoka in vsebine tega benda.

Hitremu zarezu in nezajemljivi blackmetalski gmoti v prvem komadu sledi počasen doomovsko-sludgerski spust v hodnike naše zavesti, »pekel znotraj«, kot pravi vokalistka, ki je, če poznate zgodbi omenjenih filmov, neusmiljeno oziroma kar neprizanesljivo podobna njunima osrednjima akterkama. Teksti, ki jih Arsenault piše, so odrezavi, včasih kriptični, drugič pa jih sestavljajo zelo nazorne podobe nasilja oziroma poskusi ubeseditve dušnega nemira, zloma ter podivjanega srda in želje po povračilu kot posledice. »Nekaj se dogaja z menoj« pravzaprav zveni kot preblisk čudaške obsedenosti ali pa kot neželena streznitev po travmatičnem dogodku. Ob odrezavih, nejasno zakričanih, toda za branje in razumevanje zapisanih besedah se ne moremo otresti občutka, da sta sovraštvo in agresija, ki vznikata v besedilih, upravičena. Takšno sovraštvo tli v vsakem od nas, včasih vzplamti, nadomesti božjo roko in krog je sklenjen.

Dobre pol ure dolg, sprva samozaloženi prvenec, ki so ga Slowhole za namen turneje izdali tudi na kaseti in vinilki pri založbi Howling Mine Records, v pobezljanih vsadkih, pogosto v začetkih ali koncih komadov, zveni izrazito nojzersko, kadar vzbuja občutek preteče mase, ki požira vase, težaško sludgersko, ali pa denimo zaradi blackmetalskih blast beatov prav ožgano in sesekljano. Iz melodičnosti sredi trušča se poraja grunge, slišimo vpliv benda Thou, ki je glasbenike spodbujal pri snemanju in jih povabil na turnejo, pa drugih vzornikov, Melt-Banana in Boris, ter sokrajanov Eyehategod. 

Grozljivost se v muziki benda Slowhole najbolj očitno udejanji v krikih vokalistke, toda v podkožju vseh komadov brni premočrtna agonija, nenehni pritisk ostrega predmeta ob steklo, ostrega predmeta ob telo. Prepričljivo ustvarjena neznosnost vztraja, a se v toku sedmih komadov podobno kot v filmih zgodi več stilskih in ritmičnih preobratov in preobratov v vzdušju, zaradi lepote lepljivega kitarskega rifa, ki mu sredi grozote ne moremo ubežati, pa od njih najbolj v spominu ostane priljudno pretresljiv izbljuvek Star Crucified. Kanček usmiljenosti v krvavi celoti, podobi ponesrečene gmote, ki se steka po vseh, ne le ameriških in francoskih ulicah.